Bodo Costo Concordio razrezali v Turčiji?

Tristometrska potniška velikanka Costa Concordia (CC) italijanske družbe Costa Crociere je sto let po katastrofi Titanika na petek, 13., doživela spektakularen brodolom. Za kratek čas je razburkala sicer mirne in ugodne vode sodobne križarske industrije, a ta po nesreči in opominu ni občutila večje škode. Prav nasprotno. Na večer januarskega črnega petka pred dvema letoma je bil na poveljniškem mostu pravi italijanski žigolo, kapitan Francesco Schettino, ki se je na delovnem mestu očitno zabaval in bolj posvečal in dvoril mični plavolaski, pri toskanskem otoku Giglio pa je hotel pozdraviti prijatelje in plul le dvesto metrov od obale. Počilo je, ladja je zadrhtela, potniki sprva niso opazili nič drugega, v slabi uri se je brodolom sprevrgel v dramo, ki bi se na odprtem lahko končala kot prava katastrofa.

Neapeljski kapitan Schettino naj bi usodnega večera v ne premrzli noči pod zvezdnim nebom na mostu gostil lepo svetlolaso in dolgonogo Moldavijko Domenico Cemortan. Ob 21.45 ladja ni zadela ob ledeno goro, marveč je drgnila ob podvodne čeri in skupila 70 metrov dolgo rano pod vodno črto, kar je bilo zanjo usodno. Kapitan ni odredil takojšnje evakuacije, poskušal je ublažiti dogodke. Potnike so obvestili o tehničnih težavah, ko je zmanjkalo toka in se je ladja že vidno nagibala, je posadka ob 22.38 poslala klic na pomoč. Obalno stražo so že prej dosegla sporočila vznemirjenih potnikov. Njen dežurni poveljnik Gregorio de Falco in župan otoka Giglio sta odločno posredovala, sicer bi bilo še več žrtev med 4229 ljudmi na krovu. Poslali so helikopterje in hitre ladje, na pomoč so odhiteli prebivalci v svojih čolnih in iz morja reševali ljudi, ki so v paniki skakali z ladje, kapitan pa naj bi po nerodnosti padel v rešilni čoln, poveljnik de Falco mu je namenil le manj lepe besede: »Vada a bordo, cazzo!!!«

Akcija brez primere

Po več kot enem letu jim je septembra lani le uspelo v enkratnem podvigu ladjo vzravnati, v akciji je sodelovalo 500 ljudi (tudi ekipa iz Kopra), zgodovinsko reševanje pa je vodil preizkušeni in izkušeni Južnoafričan Nick Sloan, prvi mož boja v ognjenem peklu ob okoljski katastrofi na naftni ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu. Zdaj, ko je prvi del naloge uspešno opravljen, je njegova velika želja, da bi s prižgano cigaro stal na poveljniškem mostu CC, ko jo bodo končno potegnili od otoka. Poldrugo leto po nesreči je razbitina spet zaplavala, sicer brez značilnega rumenega dimnika z veliko črko C in deset metrov globlje pod vodo kot običajno. Niso se še odločili, ali jo bodo vlekli po morju, za kar morajo na obeh bokih namestiti še nekaj od skupno 30 orjaških plovcev. Druga možnost je dražja, v tem primeru bodo CC v zapletenem postopku naložili na poseben plavajoči 275-metrski dok oziroma ladjo Dockwise Vanguard, ki bi jo varno prepeljala do izbrane luke. Razrez je očitno donosen posel, za kovinski kadaver se poteguje veliko pristanišč, v ožjem izboru jih je kar dvanajst v Turčiji, Franciji, Veliki Britaniji, na Norveškem in celo v ZDA in na Kitajskem. Ker je prevoz vendarle tvegan, se italijanski minister za okolje Andrea Orlando zavzema za italijansko pristanišče.

Bo CC dobil Palermo?

V zimskih mesecih, ki so tudi v tem delu Sredozemlja manj prijazni, ladjo pripravljajo za zadnjo pot, transport bo tako kot njena izravnava tehnološka premiera v zgodovini reševanja na morju: ker je polna vode, je ugrez CC osemnajst namesto dobrih osem metrov, teža pa vsaj desetkrat presega odmerjenih 100.000 ton. To je tudi največji problem pri iskanju primernega pristanišča oziroma ladjedelnice, kjer bodo nekdanjo belo lepotico razrezali in predelali v surovine. V bližnjem toskanskem pristanišču Piombinu, ki je majhno in brez ustrezne opreme, so pripravljeni vložiti vse in še več, da bi donosni posel dobili, a so tako rekoč brez možnosti. Tudi v drugih (celo velikih pristaniščih, kot je Genova) luški bazeni niso dovolj globoki, edina naravno dovolj globoka kotanja je pri Palermu na Siciliji. In tja bodo ladjo junija verjetno tudi odvlekli, a kot kaže, bo Sicilija le vmesna postaja, CC naj bi odvlekli naprej do Turčije, ki bo verjetno zmagala v tekmi za demontažo in razrez še vedno dragocene lupine in njene notranjosti. Dvigovanje oziroma ravnanje ladje je stalo že pol milijarde evrov (gradnja je stala »le« 450 milijonov!), predvideni transport bo stal še vsaj sto milijonov.