Bliža se katastrofa, kot je še ni bilo

Zemlja stoji na glavi, pretresajo jo družbene krize in naravne katastrofe. Se nam le zdi, da je takšnih pojavov vse več, ali se morda res dogaja kaj nenavadnega? V neskončnem nizu so zadnji konec sveta napovedovali tudi pred dnevi ob krvavem luninem popolnem mrku. Praviloma umirjeni znanstveniki razlagajo dogajanje na osnovi razpoložljivih podatkov. Tudi katastrofalne poplave na Azurni obali in prek velike luže v Južni Karolini in po večjem delu ameriške vzhodne obale imajo globlje vzroke, zanje naj bi bil kriv svetovni javnosti manj znan vremenski pojav – fenomen El Niño. Posvečeni menijo, da bo tokrat verjetno celo najmočnejši po letu 1950, ko so ga znanstveniki odkrili. Danes je vse več klimatologov in vremenoslovcev prepričanih, da je tudi ta še precej skrivnostni pojav posledica segrevanja ozračja oziroma podnebnih sprememb, svetovna vremenska organizacija pri OZN svari pred katastrofalnimi posledicami to zimo, občutili jih bomo na južni in severni polobli.

El Niño je veljal za vremenski fenomen južne poloble, predvsem je posledica čezmernega segrevanja morja v Pacifiku, za laika precej presenetljivo pa ga pospešuje tudi naglo taljenje ledu v Arktiki. Zdaj je na vrata potrkal kot globalni fenomen, največ posledic bo čutiti med oktobrom in januarjem prihodnjega leta. Resda bo tudi tokrat najbolj prizadel dežele v Južni Ameriki in na jugu Azije, v bodoče naj bi jih pogosteje čutili tudi v Avstraliji, ZDA in Evropi. El Niño je težko opisati, lahko se pojavi kot suša ali povodenj. V Pacifiku prebudi več orkanov in tropskih viharjev kot običajno, v Atlantiku menda njihovo število zmanjša. Ima tudi dobro, pozitivno plat, saj predele sveta obdari z boljšo letino, izsušeni in od gozdnih požarov izčrpani Kaliforniji naj bi letos končno prinesel obilne in prepotrebne padavine.

Živeti s skrajnostmi

Človek se mora torej zlepa ali zgrda navaditi na skrajnosti. Letošnji super El Niño, kakor mu nekateri že pravijo, bo po mnenju opazovalcev in raziskovalcev morda celo najekstremnejši v zgodovini. Glavna značilnost pojava je nekakšna vremenska bipolarnost: prinaša namreč zelo veliko ali pa nič padavin, kriv je za sušo in povodnji. Že v poletnih mesecih se je najavljal z velikimi jeziki ekstremno toplega morja pred obalami Južne in Srednje Amerike. Redno ga spremlja tudi National Weather Service v ZDA, iz zbranih podatkov in simuliranih modelov je moč razbrati, da je verjetnost za ekstremno dogajanje kar 95-odstotna. Deli Pacifika so to poletje (oziroma zimo) kar šest stopinj toplejši kot običajno, nad gladino so se pojavljale tako imenovane tlačne konvekcije, tudi moč zahodnih vetrov kaže, da bo fenomen El Niño tokrat še izrazitejši kot v zimi 1997/98. Mnogi so pojav zaman pričakovali že prejšnjo.

Izkušenj ni prav veliko, v preteklosti svetovnega dogajanja niso povezovali z El Niñom, očitno dejstvo je, da lahko spremeni vremenske vzorce po vsem planetu, tako je bilo v zimah 1982/83 in 1997/98. V zadnji omenjeni je močno deževje zajelo Kalifornijo in ves jug ZDA, torej območja, ki so naslednja leta najbolj trpela zaradi suše, zdaj razmočeni Indoneziji, kjer pa so v zimi 1997/98 pogorela ogromna (morda doslej največja) območja tropskega gozda, se zdaj obeta nasprotno. V južnoameriški perujski puščavi je takrat nastalo novo jezero, gladina reke Parane se je dvignila kar za osem metrov. Kar se začne kot regionalno dogajanje v oceanskih prostranstvih, se kmalu spremeni v globalni vremenski fenomen, ki premika klimatske modele po vsem svetu. Vsekakor El Niño ni pogost pojav, kako dolgo že obstaja, še ni mogoče povedati, nazadnje se je pojavil med letoma 1997 in 1998.

Kaj pa Evropa?

V Evropi se bile posledice El Niña do zdaj malo opazne, verjetno marsikaterih pojavov nismo povezovali z dogajanjem daleč na območju Tihega oceana. To zimo bo očitno drugače, raziskovalci bodo posebno pozornost namenili prav primerjalnim študijam, ki naj bi pokazale, da so svetovni vremenski pojavi veliko bolj vzročno povezani, kot smo mislili. Verjetno je, da je El Niño zlasti evropskemu severu prinesel bolj mrzle in suhe zime, Sredozemlju pa milo in vlažno vreme, verjetno vpliva tudi na močnejše spomladanske padavine na britanskem otočju in v osrednji Aziji. Spomnimo, da je prav leta 1997 dele Evrope prizadelo stoletno deževje s katastrofalnimi poplavami. Znanstveniki še niso povsem enotni, ali je fenomen El Niño resnično tako neposredno povezan z dogajanjem po svetu, prerekajo se tudi o trditvi, da ga povzročajo prav podnebne spremembe. A zdi si precej verjetno, da so bili letošnja huda vročina in povezana območja visokega zračnega pritiska na območju celotnega severnega Pacifika znak oziroma predigra za super El Niño, kar lahko pomeni ekstremne zimske viharje, pojasnjujejo tisti, ki se s pojavom aktivno ukvarjajo. Vsekakor je za nami ekstremno toplo, celo najtoplejše leto od začetka uradnih meteoroloških meritev.