Bila je le svinčnik v Božji roki

V nedeljo, 4. septembra 2016, bo mati Tereza na predvečer svoje smrti leta 1997 razglašena za svetnico. Še danes velja za sinonim nesebičnega razdajanja najsiromašnejšim in simbol čiste ljubezni. In ker je bila tudi simbol katoliške vere, jo je papež Janez Pavel II. komaj šest let po smrti že razglasil za blaženo. Humanitarno delo te drobne, a izjemno močne ženske pa so mnogi kritizirali predvsem zaradi nepreglednega upravljanja donacij in medicinsko vprašljivih potez njenih misijonark ljubezni. Kdo je bila mati Tereza?

Rodila se je 26. avgusta 1910 kot Agnes Gonxha Bojaxhiu v precej premožni albanski družini v Skopju. Oče Nikola je umrl pri osmih letih, mati Dranafile pa je ostala sama s tremi otroki: 14-letno Age, 11-letnim Lazarjem in osemletno Agnes. Trgovala je s tkaninami in kot dobra katoličanka pomagala revnim. Skopskim siromakom je delila hrano in ob tem dejala: »Moramo nahraniti Jezusa,« kar se je mali Agnes neizbrisno vtisnilo v spomin.

Iz Dublina v Indijo

Že pri 18 letih se je Agnes odpravila proti Irski, kjer se je v Dublinu pridružila redu loretskih sester. Mati in sestra sta jo pospremili do Zagreba, kmalu zatem pa sta se preselili v Albanijo, medtem ko je Lazar končal vojaško akademijo v Gradcu in emigriral v Italijo. V Rimu je po 30 letih znova srečal najmlajšo sestro, tedaj že znano mater Terezo.

Loretske sestre so bile znane kot misijonarke v Indiji. Po dveh mesecih učenja angleškega jezika se je Agnes z ladjo (skupaj s Slovenko Elizabeto Kajnč, ki je do konca življenja ostala pri loretskih sestrah) odpravila na pet tednov dolgo pot do Indije. Noviciat je začela v Darjeelingu pod obronki Himalaje, kjer je tudi dobila redovniško ime Terezija, po zaščitnici misijonark sveti Tereziji Deteta Jezusa. V St. Mary's College je dekleta iz premožnih družin poučevala zemljepis, po večnih zaobljubah leta 1937 pa postala ravnateljica šole.

Božji poziv

V Indijo si odšla, da boš pomagala siromašnim in ne za učiteljico, ji je pisala mama. Tudi sestra Terezija je premišljevala o tem. In potem se je zgodilo. Na poti na duhovne vaje v Darjeeling je z vlaka opazovala številne brezdomce in umirajoče siromake, ko je zaslišala Božji glas: »Oditi moraš iz samostana in pomagati ubogim tako, da živiš z njimi.« Danes 10. september 1946, dan, ko je zaslišala Božji poziv, velja kot dan navdihnjenja za rojstvo reda Misijonark ljubezni, ki ga je ustanovila.

Pred tem je morala še prepričati nadrejene, kar sploh ni bilo lahko. Cerkev ji je morala dovoliti, da zapusti samostan in ustanovi nov ženski red. V Rim je 7. februarja 1948 poslala prošnjo in čez pol leta je prišlo dovoljenje, da lahko sestra Terezija izstopi iz reda loretink in začne novo življenje po božjem klicu. Sredi avgusta je oblekla bel sari, oblačilo revnih indijskih žena, z modrimi robovi in začela novo življenje »kot svinčnik v Božji roki«.

Prodala papežev rolls-royce

Iz varnega zavetja samostana je šla na ulico s petimi rupijami, ki ji jih je podaril kalkutski nadškof. Po trimesečnem tečaju za bolničarke se je posvetila najbolj ubogim v Kalkuti. Marca 1949 je v svojem začasnem bivališču sprejela mlado Bengalko Subashini Das, nekdanjo učenko, ki je postala prva članica novega reda, potrjenega 7. oktobra 1950, ko je bilo v noviciatu vsega devet deklet.

Prvi dom za zapuščene umirajoče je v Kalkuti odprla 1952 v zapuščeni stavbi ob svetišču hindujske boginje Kali. Leto zatem je misijonarkam ljubezni muslimanski sodnik, ki se je preselil v Pakistan, podaril hišo, kjer je še zdaj sedež reda in tudi njen grob.

V naslednjih letih je mati Terezija odpirala nove hiše pomoči za otroke, gobavce itd. V Indiji je postala znana in priznana, na Zahodu pa o njej niso vedeli še nič. Znana je postala decembra 1964, ko ji je papež Pavel VI., ki se je v Bombaju udeležil evharističnega kongresa, pred vrnitvijo v Rim podaril prestižni avtomobil. Mati Terezija je rolls-royce prodala in s tem denarjem zgradila naselje za gobavce. To je vzbudilo pozornost svetovnega tiska in svet je kmalu izvedel, kdo je mati Terezija. Leta 1965 je odprla prvo hišo za uboge zunaj Indije, in sicer v Venezueli.

Svetovno slavo ji je prinesla Nobelova nagrada za mir za leto 1979, ki jo je prav tako porabila za uboge. Ko je decembra prišla v Oslo po nagrado, je najprej poskrbela, da so denar za slavnostno večerjo nakazali siromašnim. Preden je leta 1985 v dvorani Združenih narodov nagovorila svetovne diplomate, jo je tajnik Perez de Cuellar predstavil kot »najbolj mogočno ženo sveta«. Zavoljo nje je papež Janez Pavel II. prekršil pravilo, da se postopek za beatifikacijo lahko začne šele pet let po smrti kandidata za svetnika. Beatificiral jo je že leta 2003, dobrih pet let po njeni smrti pa so priznali tudi prvi čudež, ki je potreben za to.

Čudežne ozdravitve

Da nekdo postane svetnik, potrebuje poleg vsega drugega še dva čudeža. Običajno so to nepojasnjene ozdravitve, ki jih preveri posebna komisija. Ta je za čudež priznala domnevno ozdravitev rakavega tumorja v trebušni votlini Indijke Monice Besre, ki je izginil, ko so leta 1998 na njen trebuh položili medaljon s fotografijo matere Tereze in prosili za njeno posredovanje. Mož Seiku sicer trmasto vztraja, da so jo pozdravili zdravniki.

Bengalski zdravniki so zaman trdili, da so Besro dlje zdravili zaradi tuberkuloznega meningitisa. Nabreklost trebuha se je pojavila pozneje kot posledica tvorbe na jajčnikih, nastale zaradi tuberkuloze in ne tumorja. Zdravnik, ki ga je obiskala zaradi bolečin v trebuhu, ji je znova predpisal zdravila proti tuberkulozi. Čez nekaj mesecev je tvorba izginila, kar so indijski zdravniki pripisali učinku zdravil in ne medaljončku. Vatikan je bil drugačnega mnenja.

Drugi čudež, potreben za kanonizacijo, se je zgodil v Braziliji, kjer je neki moški ozdravel, ko je njegova žena molila za posredovanje matere Tereze. Dva dni zatem je vstal z bolniške postelje na oddelku za intenzivno nego brez sledu tumorja na možganih. Nad njegovim čudežnim okrevanjem so bili osupli tako zdravniki kot posebna delegacija, ki so jo poslali iz Vatikana, da bi raziskala čudež v São Paulu. Seveda so ga priznali in izpolnjen je bil še zadnji pogoj, da mati Tereza postane svetnica.

Milijoni na računih

Drobna starka v ponošenem sariju in pošvedranih sandalah pa se je nič manj ognjevito kot za svoje umirajoče reveže zavzemala tudi za prepoved splava. Med drugim Vatikanskim koncilom je nasprotovala reformistom, ki so zagovarjali spremembe katoliškega nauka. Ločitvi je nasprotovala tako strastno, da bi na Irskem skoraj uspel referendum o prepovedi ločitve, hkrati pa je za princeso Diano in princa Charlesa našla opravičilo za ločitev, češ da je njun zakon nesrečen...

Med njene najbolj ognjevite kritike je spadal pokojni novinar Christopher Hitchens, ki je raziskoval njeno življenje in delo ter odkril, da je milijone dolarjev pomoči spravljala na bančne račune v tujini, saj je Indija zahtevala vpogled v račune humanitarnih organizacij. Samo na eni od newyorških bank je imela 50 milijonov dolarjev, vendar je sodobno opremljene bolnišnice niso zanimale. V njenih hiralnicah so bile razmere neznosne, umirajoči pa brez zdravniške oskrbe. Verjela je namreč, je bil prepričan Hitchens, da je trpljenje revnih nekaj lepega, koristnega in dobrega, za umirajoče pa skrbela neznanstveno in primitivno. Kljub predanosti najrevnejšim je sama hodila na preglede v najdražje klinike na zahodu, seveda pa je tja letela v prvem razredu.

Sodišče v Los Angelesu je prosila za pomilostitev prevaranta Charlesa Keatinga, ki je bil zaradi poneverjanja obsojen na desetletno kazen. Materi Terezi je namreč podaril več kot milijon dolarjev. Ko ji je tožilec predlagal, naj ta denar vrne tistim, ki jim ga je Keating ukradel, se ni več oglasila, pa tudi denarja ni vrnila...