Ljudje smo abstraktna beseda, človeštvo še bolj. Saj gre v bistvu samo za posameznike, zaprte v lupino svojega telesa. Ven kuka naš jaz, skozi okna naših oči zremo v svet, na katerem smo se znašli po sosledici nešteto naključij. In ugotovimo, ugotavljamo, da smo sami. Morda od tod želja, da bi se to še bolj res zgodilo. Skoraj ga ni med nami, ki ne bi pomislil, kako bi bilo živeti na samotnem otoku. Še bolj sam s seboj. Zaradi samote sanje o še večji samoti. Robinzon.
Ker zahodnjaki tako zelo hrepenimo, sanjamo (v resnici ne naredimo nič, zato so sanje še bolj mogočne) o zemlji brez drugih ljudi, otoku, kjer smo edini prebivalci, je knjiga o Robinzonu prevedena v domala vse jezike tega sveta, med drugimi v jidiš in polinezijščino, zadnje je dobra šala. Od njenega prvega izida je minilo skoraj 300 let. Leta 1719 jo je namreč napisal Anglež Daniel Defoe, njen zelo skrajšani naslov je Življenje in nenavadne ter presenetljive dogodivščine mornarja Robinzona Crusoeja iz Yorka. V 19. stoletju so natisnili tudi dve precej skrajšani verziji v latinščini, da bi se šolarji raje učili rimljanskega jezika, ampak pamži so pametni, Robinzona so neskrajšanega raje brali v materinščini.
Najbolj zanimivo in presenetljivo pa je, da Robinzonove dogodivščine temeljijo na resničnosti. Ta možak je res živel, njegov otok obstaja, kipi iz oceana. Pisatelj Defoe se je tako kot pred njim še nekateri manj vešči peresa oprl na dejanske ljudi in dogodke. Če odrinete od Valparaisa na čilski obali kakšnih 800 kilometrov na neskončni Pacifik, naletite na otočje Juan Fernandez, ki se tako imenuje po španskem pomorščaku, ki ga je odkril leta 1563. Sestavljajo ga trije otoki: Mas a Tierra (Bliže zemlji), ta meri 93 kvadratnih kilometrov, ob njem je otoček Santa Clara, še 150 kilometrov dlje na zahodu pa leži tretji otok te skupine, Mas Afuera (Daleč zunaj), ki meri 85 kvadratnih kilometrov. To so ognjeniški otoki z visokimi gorami. V času robinzonijade je bila otoška pokrajina romantična v najboljšem pomenu zasanjanega 18. stoletja, vsi trije otoki so bili močno porasli z gozdom, obilo izvirov, slapov in prelestno senčnih globeli. Še posebno dragocen je bil sandalov les, ob palmi čonta tako huda skušnjava, da so nižji predeli otokov danes goli in izpostavljeni eroziji.
Po odkritju je bil arhipelag bolj ali manj naseljen, velikokrat pa ni bilo desetletja nikogar. Ali skoraj nikogar. Juan Fernandez ima namreč to posebno zgodovino, da so na njegovih otočkih večkrat živeli osamljeni možje. Najslavnejši od vseh samotarjev in izobčencev pa je bil in je še vedno Alexander Selkirk (tudi Selcraig), škotski mornar in menda celo za to pleme hudo prepirljiv možak. Pri devetnajstih je zabredel v težave s cerkvenimi oblastmi in pobegnil na morje. Po šestih letih se je vrnil domov, se tokrat sprl z brati in se vrnil na ladjo. Leta 1703 je plul na ladji Cinque Ports, angleški bojni galeji pod poveljstvom Williama Dampiera, nekdanjega pirata, kar ni bilo v Britaniji nič hudega, če si plenil z zlatom in srebrom nabasane španske galeje. Dampier je bil prvi navigator, ki je trikrat objadral svet, spominjamo se ga kot enega največjih raziskovalcev oceanov. In seveda po tem, da je dal septembra 1704 na obalo otoka Mas a Tierra izkrcati preveč jeznoritega mornarja Alexandra Selkirka.
Odvadil se je
ljudi in govorice
Štiri leta in štiri mesece po izobčenju sta v samoti otoških voda vrgli sidro angleški bojni ladji pod poveljstvom kapitana Woodsa Rogersa. Na Mas a Tieri so se nameravali oskrbeti z vodo in pobrati pridelek školjk. Ko so se ponoči približevali otoku, so zagledali luči, mislili so, da je pred obalo zasidrana kakšna francoska ladja. Pozneje se je izkazalo, da so bili to Selkirkovi stražni ognji. Z možakom so se srečali naslednji dan, odpeljali so ga s seboj na ladjo, ni se branil. Oblečen je bil v kozje kože, zapisano je ostalo, da je bil »videti bolj divji kot njihovi prvotni lastniki«. Selkirk se je med bivanjem na otoku tako odvadil človeške družbe in govora, da so rešitelji komajda razumeli njegovo bolj škotščino kot angleščino.
Mornarja je spet zamikala človeška družba, na Rogersovo ladjo Duke se je vpisal kot oficir, po dolgih raziskovanjih so se leta 1711 vrnili v Anglijo. Tam je Alexander sprevidel, da ni za med veliko ljudi, med bivanjem na otoku se je preveč navadil samote. Za štiriletno vzorno služenje na ladji Duke je dobil bogato plačilo 800 funtov, a je ob tem povedal, da je bil srečnejši, ko je brez prebite pare živel na Mas a Tierri. Vrnil se je v rojstno vasico Largo, na dom svojih staršev, in si na njihovem vrtu zgradil nekakšno puščavniško votlino. Samoto in sam sebe je iskal na sprehodih. Zgodili so se tudi prepiri in vnovične težave s cerkvijo, Alexander Selkirk se je vrnil na morje. Umrl je decembra 1721 za rumeno mrzlico na angleški ladji, ki je pred obalo Gane preganjala pirate. Pokopali so ga v morju.
O Selkirkovem življenju na samotnem otoku so pisali, že preden je za pero prijel Daniel Defoe, ki se je oprijel predvsem domišljije, svoje in naše, ter stkal svetovno uspešnico. Defoeja je na Selkirka pravzaprav opozoril pisatelj Richard Steele, ki je samotarjevo dogodivščino v samotah Tihega oceana opisal za časopis Englishman. Mornar mu je pripovedoval o kesanju, melanholiji in obupu, ki so se ga lotili po izkrcanju na otoku, potem pa o vračanju poguma. Začel je delati, zgradil si je dve koči, štel dneve, pel cerkvene psalme in molil. Po lastnih besedah je postal boljši kristjan, kot je bil kadar koli prej in pozneje. Hranil se je z želvami in raki, s kozjim mesom, z repo in slivami, iz kožjih kož si je skrojil in sešil pozneje tako slavna oblačila, iz železnega obroča skoval nož. Nekoč je po pobočju padel 30 metrov globoko in po lastni presoji tri dni in tri noči ležal nezavesten. Njegovi edini in najhujši sovražniki na otoku so bile podgane, mačke pa najboljši zavezniki. Domorodca Petka, ki bi ga radi spekli in pojedli kanibali, ni bilo nobenega. Daniel Defoe ga je in še kaj zraven domislil leta 1719, šest let po izidu stvarnega članka v Englishmanu.
Kaj bi storili, če bi se vam zgodil resnični Robinzon? Bi počasi zblazneli v preveč samote sredi vseh prelestnosti resničnega raja?
Samo pogojno tihi ocean
Tihi ocean, pravijo mu tudi Pacifiški ocean ali Pacifik (iz španske besede pacífico, po naše miren, spokojen), je največje vodno telo na svetu, saj s 179 milijoni kvadratnih kilometrov slanice pokriva kar tretjino površine Zemlje. V Tihem oceanu je več kot 25.000 otokov, kar je več kot skupno število otokov v vseh preostalih oceanih, večina je raztresena južno od ekvatorja.
Ob razčlenjenih obalah Tihega oceana ležijo mnoga morja, največja med njimi so Celebeško, Koralno, Vzhodnokitajsko, Japonsko, Sulujsko, Tasmansko in Rumeno. Malaška ožina povezuje Tihi ocean z Indijskim na zahodu, Magellanova ožina pa z Atlantikom na vzhodu.
Tihemu oceanu je dal ime raziskovalec in morjeplovec Ferdinand Magellan, saj je bilo morje med njegovo plovbo od Magellanove ožine (takrat še ni imela imena) do Filipinov res nenavadno mirno. Pacifik pa rad pokaže tudi slabšo stran značaja. Na njem redno divjajo številni tajfuni in hurikani, v deželah ob Pacifiškem obroču je veliko ognjenikov in potresov. Cunamiji, ki jih povzročajo podvodni potresi, so opustošili mnogo otokov in izbrisali številna naselja.
