Benetke razprodajajo srebrnino

Dolgo tisočletje so Benetke veljale za kraljico Jadrana, ko je po odkritju Amerike usahnila njihova trgovska moč, so v dveh stoletjih doživele še kulturni razcvet, zaživelo je veliko tega, kar danes v nenavadnem mestu na vodi občudujejo milijoni z vsega sveta. Benetke stokajo pod težo novodobnih križarjev, vsak dan skozi Markov bazen vpluje več orjaških križark. A 20 milijonov turistov na leto ni dovolj za do vratu zadolžene Benetke, ki se spopadajo še z naraslim morjem in se zatekajo k razprodaji edinstvene in dragocene dediščine.

Uradno znaša osnovni dolg nekdaj najbogatejšega mesta sveta že 350 milijonov evrov, poznavalci menijo, da je vsota vsaj dvakrat višja. Najstrožje varčevanje je zapovedano tudi naprej, tako marsikje v nuji segajo po družinski srebrnini. Po beneških dragocenostih in znamenitostih je veliko povpraševanja, a njihovo vzdrževanje je drago in zahtevno, zato so jih Benečani prisiljeni ponujati precej pod ceno. In na voljo je vse, kar srce poželi: palače, mostovi, spomeniki, obala …

Za nostalgike in vlagatelje

Benečane že od nekdaj rešujejo bogati ali slavni tujci. Po drugi svetovni vojni je eno od nedokončanih palač ob vstopu v Veliki kanal kupila Američanka Peggy Guggenheim in v njej uredila muzej sodobne umetnosti. V veliki palači Grassi in na Dogani je svoj razstavni imperij uredil francoski tajkun François Pinault, med mnogo znanimi imajo v mestu stanovanja in palače ali vsaj priveze Donna Leon, Woody Allen in Elton John, zdaj še Johnny Depp, ki je pred leti z Angelino Jolie v lagunah snemal srhljivko Turist. Za skromnih 10 milijonov evrov si je omislil pravo dragocenost – palačo Dona Sangiantoffetti.

Zaradi izgube 177 milijonov evrov naj bi ob številnih drugih institucijah privatizirali še tamkajšnjo igralnico, za katero se zanimajo Američani in Francozi. Za 40 milijonov evrov je modni imperij Prada kupil palačo Ca' Corner della Regina. Še več prahu je dvignila prodaja znamenitih nemških skladišč pri legendarnem mostu Rialto. Skupina Benetton bo v njih uredila luksuzno veleblagovnico za najbogatejše. Renesančno stavbo Fondaco dei Tedeschi so kupili za 53 milijonov evrov. Stavba je nedvomno ena izmed najzanimivejših v mestu, zgrajena že v 13. stoletju, leta 1505 jo je požar v celoti uničil, v 16. stoletju je bila v rokah nemških trgovcev, tu je med bivanjem v Benetkah živel slikar Albert Dürer, pozneje je bila carinarnica in nazadnje, od 1870. do 2011., pa državna pošta. Fresk Tiziana in Giorgioneja ni več, nizozemski arhitekturni zvezdnik Rem Koolhaas si je zamislil veleblagovnico na 7000 kvadratnih metrih s tekočimi stopnicami, stavbo bo dvignil za stekleno nadstropje in na vrhu zgradil razkošen bazen s pogledom na staro mesto.

Obnova zgodovinskega mostu

Po oceni nasprotnikov razprodaje zgodovinskih Benetk je prav zloraba te 500-letne zgradbe, ki so jo v zgodovini že večkrat temeljito predelali, najbolj sporna in nevarna, saj bo kamnita gmota izgubila identiteto, veliki posegi in zamenjava nekaj starih segmentov pa naj bi ogrožali tudi njene krhke temelje na istrskih koleh. Pri Benettonu so vsekakor zagreti, mestnim oblastem so obljubili dodatnih šest milijonov evrov, če bodo v enem letu uredile vso birokratsko kramo in pridobile vsa ustrezna dovoljenja. Fontego Benetton je prejel zeleno luč marca letos, zanj je glasovalo 18 od 28 prisotnih članov mestnega sveta, naslednikov velikega sveta iz Doževe palače. Ostro so se odzvale številne zasebne pobude, novi lastniki v tolažbo napovedujejo tudi novo kulturno središče, pred stavbo pa naj bi uredili še nov pristan, a spomeniško varstvo vsaj za zdaj odločno zavrača posege. Dela naj bi trajala štiri leta.

Približno toliko časa bodo potrebovali tudi za prepotrebno obnovo ene največjih beneških znamenitosti, sosednjega mostu Rialto. Zanjo je pet milijonov evrov pripravljen odšteti ustanovitelj modnega imperija Diesel. Italijani so sicer zadovoljni, da se vse več modnih koncernov odloča za takšno pomoč, a se bojijo, da bodo te znamenitosti prepuščene v nenadzorovano koriščenje. Kralj džinsa Renzo Rosso pravi, da gre za korektne in poštene posle, resda je od oblasti prejel dovoljenje za veliko prireditev na Markovem trgu in dve zasebni zabavi v Doževi palači. Nekdaj leseni most čez Veliki kanal na največjem beneškem otoku v četrti Rivo Alto je med letoma 1588 in 1591 po načrtih Antonia da Ponta nadomestil zdajšnji kamniti z zlatarnami in trgovinicami in postal eden najbolj prepoznavnih beneških simbolov.