Baku si najbolj želi biti svetilnik demokracije

V Bakuju veljajo za favoritke babuške iz ruskega Buranova, ki so se v torek v prvem polfinalu pomerile z avstrijskimi migajočimi zadnjicami Trakckshittaz. Evrovizijska popevka 2012 v eksotičnem in za del svetovne javnosti spornem Azerbajdžanu na obalah Kaspijskega morja vsekakor prinaša veliko zabave. Dežela pod mogočnim Kavkazom je lepa in raznolika, razdeljena je na kar devet klimatskih območij, srečamo carsko klasicistično Evropo in orientalsko pravljico. Umeščena med nemirne diktature je pravzaprav strpna dežela. Po odcepitvi od sovjetskega imperija živi od nafte in plina, kar je mnogim prineslo blaginjo, a se vrstijo konflikti z Armenijo za Zgornji Karabah. Prestolnica Baku, ki leži na edinem velikem polotoku zahodne obale morja, velikega za tri Jadranska morja, je danes bolj podobna Las Vegasu in vzorom v arabskih emiratih. Šele veličastno razsvetljena nočna panorama daje slutiti njene razsežnosti, stekleni nebotičniki, starodavne mošeje, barviti bazarji, trgovine z dragocenimi orientalskimi preprogami in butiki z najdražjimi luksuznimi blagovnimi znamkami se razprostirajo od prostrane obalne promenade. Staro mestno jedro z legendarnim Deviškim stolpom je Unescova kulturna dediščina.

Milijarda za prenovo

Za izgradnjo in polepšanje dvomilijonskega sodobnega velemesta so porabili najmanj pol milijarde evrov, od tega je Kristalna dvorana menda stala kar dobro desetino. Avtoritarni režim, ki je ob tranziciji prerasel iz kadrov komunistične elite v naftno, naj bi bil manjše zlo, za deželo je usodna domača mafija, ki ji v resnici vlada. Zakonodaja je celo zgledno urejena, za islamski svet je dežela napredna in svobodna, a na papir se mafija seveda požvižga in drži v šahu predsedniški rodbinski klan Alijevih. Po nedavni dirki formule ena v Bahrajnu in pred nogometnim evropskim prvenstvom v Ukrajini in na Poljskem je zdaj največji evropski glasbeni spektakel, 57. evrovizijska viža, tarča pritiskov in izsiljevanja, ki jih izvajajo oblastniki in različne človekoljubne organizacije. A kakšen smisel ima bojkotirati tovrstne prireditve, ko prav svetovna medijska pozornost pomeni največjo priložnost za obe strani. Tudi mnogo patriotskih Azerbajdžancev prisega, da ima toleranca pri njih tradicijo, in ponosno pokažejo na pester vsakodnevni vrvež, tudi mladino v sodobni zahodni modi, dekleta v mini krilih z razpuščenimi lasmi, na točenje alkohola in … Le glasno ne smeš protestirati in zahtevati sprememb, kakšen cinik bi dodal, da za to ni treba prav v Azerbajdžan.

Ko po globalnem svetu pametni marsikje skačejo na (kitajski in indijski) azijski vlak, ki pelje v prihodnost, želi biti bogati Azerbajdžan del starega sveta in vse bolj virtualne zahodne demokracije. Radi bi bili Evropa, pravi Elman Abdulajev z ministrstva za zunanje zadeve, ki je študiral v ZDA, govori tekoče angleško in nosi dizajnersko obleko in kravato. Verjame v demokratizacijo, ki pač potrebuje svoj čas. Podobno meni od leta 2003 vladajoči predsednik Ilham Alijev, ki v pogovoru rad navrže, da je Evropa zanjo potrebovala kar pol tisočletja, pri njih bo šlo veliko hitreje. Čemu torej panika? Vse bolj razkošna prestolnica je krepko v rokah prozahodne elite, ki je obenem del globalne finančne kaste nedotakljivih. Aktivisti skupine Sing for Democracy vztrajajo, naj se prireditve odvijajo le tam, kjer upoštevajo evropske standarde in človekove pravice. Torej kje? Lani naj bi v kavkaški republiki izginilo veliko ljudi, vsaj tri naj bi mučili do smrti. V zaporih je več kot 80 političnih jetnikov, kar oblast seveda odločno zanika. Popevkarski spektakel, ki se vsega tega niti ne dotika, organizira zavod, poimenovan po predsednikovem očetu, predsednica je sinova žena Mehriban.

Izbrisali cele četrti

Seveda je svetovna kriza oplazila tudi Baku. Načrtovanega mesta Khazar Island na umetnih otokih s 1050 metrov visoko najvišjo stolpnico sveta niso uresničili. Od megalomanskega projekta je ostala le Kristalna dvorana, v njen strop so vgradili 45.000 led luči, dokončali pa so jo tik pred zdajci. Med najglasnejšimi nasprotniki režima je časopis Yeni Musavat, njegov sodelavec Rauf Arifoglu je prepričan, da bo svet spoznal resnico o Azerbajdžanu. Razdeljen v dve neenaki polovici, z zahoda ga seka Armenija, sicer pa meji na severu in vzhodu na Rusijo in Gruzijo, na jugu pa na Turčijo in Iran. Država na brisanem prostoru med islamom, stalinizmom in zahodno demokracijo tepta človeško dostojanstvo na vsakem koraku in udeleženci prireditve tega očitno sploh ne bodo opazili. Predstavnik demokratične kampanje Sing for Baku Rasul Džafarov zatrjuje, da se razmere nezadržno slabšajo, pritegne mu direktor Human Righst Watch za srednjo Azijo in Evropo Hugh Williamson. Predstavniki človekoljubnih organizacij ostro kritizirajo medlost evropskih vlad, a nihče ne tvega konflikta, saj je v igri oskrba z dragoceno energijo. Dežela se ponaša z dvajsetimi televizijskimi postajami, le dve nista režimski, tudi 80 odstotkov tiskanih medijev je državnih. V letu dni so izbrisali zgodovinske četrti in podrli okoli 20.000 stavb, tudi tiste na seznamu Unescove svetovne dediščine, pregnali so družine, ki so generacije prebivale v tem svetu iz minulih časov.

Nafta, rude in kaviar

Bakuju pravijo kaspijski Dubaj, njegov simbol je obalna promenada, kamor veter raznaša vonj nafte. Zgodovinski del so minareti, stari templji in palače, med njimi so posejane številne restavracije, kavarne in imenitni hoteli. V prestolnici pričakujejo veliko turistov, programski direktor oživljenega starega mesta Mihail Jabarov se pohvali z obnovljenimi trgovinicami, obrtnimi delavnicami in bazarji ter umetniškimi ateljeji. Pravcata idila, privid iz 1001 noči! Brez evrovizijske popevke bi vse to res propadlo. »A mesto je živ organizem, saj ne moremo živeti kot v srednjem veku.« Že Stalin je hotel porušiti vso staro navlako, na mesto so v hladni vojni k sreči pozabili, Baku so znova odkrili filmarji, eksotična podoba drugačnega, do človeka prijaznega islama je ponujala povsem drugačen zgodovinski kontekst. Azerbajdžanska republika šteje dobrih osem milijonov prebivalcev. Ta svet je bil rimska provinca vse do islamizacije v 7. stoletju. Po treh stoletjih mongolske vladavine so deželo zavzeli Osmani, prišli so Rusi, ki so si jo vse do leta 1813 delili s Perzijci. Po prvi svetovni vojni je nastala sovjetska republika, po njenem razpadu pa neodvisnost in uradna razglasitev islama. Pridelujejo bombaž, vino, tobak, oljke in čaj, ribe iz Kaspijskega morja dajejo imeniten kaviar. A pravo bogastvo so zemeljski zakladi, nafta in rudnine, zlasti železo, baker in mangan. Iz sovjetskih časov je ostala bela hiša – klasicistična 14-nadstropna upravna palača iz marmorja. Optimistom je Baku svetilnik demokracije, svetloba naj sega daleč na Vzhod.