Azilanti v švicarskem samostanu

Po grozljivem begu iz avtokratske Eritreje Nuguse Teklestion ni niti pomislil, da bo zavetišče našel v švicarskem samostanu Einsiedeln, kjer domuje skrivnostna Mati božja. »Presrečen sem, da sem tukaj. Tako je mirno in nihče nas ne moti,« pravi 21-letni Teklestion s križcem v roki, medtem ko iz zvonika doni zvok cerkvenih zvonov.

Novi gostje

Teklestion je eden od 31 Eritrejcev, ki so jih ta mesec sprejeli einsiedelnski menihi. Sloviti samostan, ki leži dobrih 30 kilometrov od Züricha, je bil ustanovljen leta 934. Kakor pravi legenda, ga je po čudežu posvetil sam Jezus Kristus. V kapelici za zidovi benediktinskega samostana prebiva črna Marija, ki naj bi imela čarobno avro in ki v mestece na severu Švice vsako leto privabi več milijonov romarjev z vsega sveta.

Toda na začetku oktobra so začeli sprejemati tudi drugačne goste: eritrejske begunce, ki so v Švici zaprosili za politično zatočišče. Do konca leta naj bi se jih v delu samostana, kjer so do zdaj prenočevali romarji, začasno naselilo okoli 80.

»Pri nas benediktincih velja, da ima vsakdo, ki potrka na naša vrata, pravico, da ga poslušamo,« pravi opat Urban Federer. In potrkalo je vodstvo kantona Schwyz. »Kot v vsaki drugi evropski državi smo tudi pri nas od julija doživeli povečano število iskalcev azila, predvsem iz Eritreje,« pojasnjuje Fiona Elze iz kantonskega urada za migracije. »Naši centri za begunce so polni, samostan pa je pokazal pripravljenost, da pomaga.«

Med julijem in septembrom je Švica prejela več kot 7800 prošenj za politični azil, kar je za 45 odstotkov več kakor v istem obdobju lani. Med njimi jih je kar 3500 prišlo iz Eritreje. V bogati alpski državi letos pričakujejo 25.000 prošenj za azil, medtem ko so jih minulo leto prejeli 21.500. Prosilce bodo razdelili po 26 kantonih, od katerih jih bo Schwyz (s 150.000 prebivalci) sprejel okoli 500.

Težka pot

Med eritrejskimi begunci jih je večina (pravoslavnih) kristjanov, ki so našli uteho v duhovni mirnosti samostana. Za njimi je naporna pot. Marsikdo je moral na potovanju do Evrope prečkati Saharo skozi Sudan in Libijo, pri čemer so jim pomagali – in jih zlorabljali – tihotapci z ljudmi. Večina pa je – če ne prej – tvegala življenje med prečkanjem Sredozemskega morja.

»Ko so nas v puščavi pobrali libijski tihotapci, me je eden med njimi vzel na piko in me hudo mučil. Skoraj bi umrl,« pove Teklestion. Njegov sotrpin Samuel Tesfmicher je novinarjem AFP povedal, da je v Libiji tri mesece preživel v lisicah, dokler ga niso strpali na ladjo, ta pa se je med plovbo skoraj potopila. »Voda je začela vdirati nanjo,« je povedal Tesfmicher, ki je srečen, da ni eden od 3000 nesrečnih beguncev, ki so letos umrli na poti čez Sredozemlje.

Očeta Urbana so njihove zgodbe tako presunile, da se je čutil obvezanega pomagati. A vsi prebivalci 15.000-glavega Einsiedelna niso tako navdušeni nad prihodom tujcev, priznava opat. Švica je med evropskimi državami, ki sprejmejo največ beguncev glede na število prebivalcev, in to v bolj konservativnih kantonih ni ravno najtopleje sprejeto. A Teklestiona ne skrbi preveč: raje razmišlja o tem, kako bo pridobil delovno dovoljenje in postal produktivni del švicarske družbe. »Rad bi našel službo, si ustvaril družino in lepo živel,« sklene mladi Eritrejec.