Azijske Benetke pod Himalajo

Islam kot najmlajša monoteistična religija se je razvil sorazmerno pozno in zato v svoji biti vsebuje vrsto elementov, ki jih je podedoval iz judaizma in krščanstva. Med drugim kot svojega preroka Koran slavi tudi Jezusa, s to razliko, da ga imenuje Isa. Tudi v Koranu je Jezus sin deviške matere in prerok, ni pa božji sin. Le zgodba o Isi je nekoliko drugačna.

Po muslimanski legendi je Bog, to je Alah, tik pred smrtjo na križu Jezusa še živega snel s križa. Isa je ozdravel in skupaj z Marijo Magdaleno dolga leta potoval po svetu, vse dokler se ni ustalil v Šrinagarju, ki je danes v indijskem Kašmirju, in tu po dolgem in mirnem življenju umrl v starosti 120 let.

Šrinagar na južnem predverju Himalaje je naseljen že od ledene dobe. Do 14. stoletja so v njem v harmoniji živeli hindujci, budisti in džajnisti, takrat pa so vdrli muslimani iz Afganistana pod vodstvom Mogulov. V naslednjih stoletju so muslimani spreobrnili ali pobili večino domačinov in danes tvorijo veliko večino prebivalstva. Po propadu mogulskega sultanata na začetku 18. stoletja je bil Kašmir nekaj časa samostojna država s središčem v Šrinagarju, nato so Indijo zavzeli Britanci in v Kašmirju vzpostavili nenavaden red: vladavino hindujskega radže nad večinskim muslimanskim prebivalstvom. To pa je bila že kal stoletnih sporov, ki med Pakistanom in Indijo še trajajo in se občasno stopnjujejo v prave vojne jedrskih sil.

Največji razcvet je Šrinagar doživel med britansko vladavino. Podkralj je imel sedež v Delhiju, a vsako poletje se je celotna kolonialna uprava preselila v preddverje Himalaje, saj je v dolini rek Ind, Ganges in Bramaputra v času poletnega deževnega monsuna podnebje zelo nezdravo. Razsajajo tropske bolezni z malarijo na čelu in Britanci so problem rešili s selitvijo. Izbrali so pravi kraj.

Spust v visoko družbo

Pod mogočnimi himalajskimi vršaci je podnebje bistveno bolj prijazno. Ob mestu je nenavadno jezero Dal, na katerem kar mrgoli vodnih ptic, ki se na prezimovanje priselijo iz celotne Azije.

Britanci so v Šrinagar prinesli življenjski slog angleške visoke družbe, in to na prav nenavaden način. Domovanja so si naredili na plavajočih hišah, po jezeru pa so se vozili s čolni, imenovanimi šikare.

Šrinagar ima milijon prebivalcev in ti živijo na številnih otočkih na jezeru ter ob brezštevilnih kanalih, ki se razprostirajo po mestu. Ne brez razloga je mesto dobilo ime azijske Benetke. Nad mestom se dviga orjaška trdnjava. Del utripa smo občutili tudi mi. Po napornem trekingu po kašmirskih gorah je bil to resnično dobrodošel počitek. Zaradi napetih političnih razmer v te kraje ne zahaja veliko turistov, zato smo lahko za zmerno ceno uživali življenje, kot ga je nekdaj visoka družba. Plavajoče hiške so opremljene v viktorijanskem stilu, stregli so livrirani strežaji in po precej špartanskem življenju na trekingu smo jedli iz porcelanastih krožnikov, pili iz kristalnih kozarcev in uporabljali srebrni pribor. Razkošje, ki ga človek ne doživi vsak dan.

Še lepši je bil potep po tem starodavnem mestu. V središče smo se odpeljali s šikaro, znašli smo se sredi orientalskega sveta bazarjev, hindujskih templjev in številnih mošej, med katerimi je največja džamija Masdžid iz 14. stoletja, njena posebnost je orjaška dvorana za 30.000 vernikov. Strope te starodavne umetnine podpira kar 370 izrezljanih lesenih stebrov. Druga velika znamenitost je mošeja Rouza bal na obrobju starega mesta. Tu naj bi bil po legendi pokopan sam Isa, se pravi Jezus. V tem delu mesta živi šiitska sekta ahmadijev, ki skrbi tudi za Kristusov grob. Takšno ravnanje je za večinsko sunitsko naravnost grešno, saj si ne morejo predstavljati, da bi prerok iz Korana lahko imel tudi zemeljski grob. Zaradi velikih ideoloških razlik med sprtimi stranmi tli že tisoč let.