DUNAJ – V Avstriji ima plesna sezona, ki poteka januarja in februarja, dolgo in bogato tradicijo, za katero se je polnih 43 let tako rekoč skrival tudi ples tako imenovanih buršenšaftlerjev (študentska bratovščina), ki imajo zelo pomanjkljiv odnos do polpretekle zgodovine in vse prej kot neoporečno preteklost. Toda to, kar bi bilo v domovini teh združenj, Nemčiji, nemogoče, je v Avstriji ne samo dovoljeno, temveč celo neoporečno. Mogoče bi tako tudi ostalo, če ne bi organizatorji plesa spregledali, da je datum njihove letošnje prireditve (vedno na zadnji petek v januarju) sovpadal z obletnico osvoboditve zloglasnega koncentracijskega taborišča Auschwitz. To organizatorjev kljub opozorilom – posebno glasno je bilo kulturno združenje Judov na Dunaju, poleg njih pa še vrsta drugih strank in organizacij – ni odvrnilo od predvidene prireditve, a ta je potekala vse prej kot po njihovih željah.
»Novi Judje«
Pred palačo Hofburg se je namreč zbralo več kot 3000 demonstrantov, po besedah organizatorjev naj bi šlo za skrajno levo sceno, ki so opozarjali na zgodovinsko povezavo članov in pristašev te bratovščine z nacionalsocializmom in njihovimi težnjami, ki jih še danes najdemo pod pojmi domovina, čast, svoboda; to na prvi pogled ni nič slabega, če se za njimi ne bi skrivali še nestrpnost do tujcev, nestrpnost do Judov in bagateliziranje dogodkov iz druge svetovne vojne. Demonstranti, ki so tokrat posegli tudi po nekaterih nedovoljenih sredstvih, so bili vzrok, da so morali povabljeni uporabiti stranski vhod. To je predsednika avstrijske svobodnjaške stranke H. C. Stracheja (FPÖ) tako razburilo, da je, tako vsaj navaja dnevnik Der Standard, dejal, da ga to spominja na zloglasno kristalno noč, in sebe ter goste označil za »nove Jude«. Glede na to, da je bilo novembra 1938 v kristalni noči umorjenih več kot 400 Judov, uničenih več kot 1400 sinagog in bilo pozneje v taborišča deportiranih več kot 30.000 Judov, so to seveda vse prej kot prave ali sprejemljive besede oziroma primerjave.
Takoj so se oglasile stranke, ki govorijo o nezaslišani terminologiji (socialdemokrati), Zeleni zahtevajo Strachejev odstop, Ljudska stranka zahteva opravičilo, judovska skupnost pa je že podala ovadbo, saj je izjava v nasprotju z zakonom, ki prepoveduje vsakršno omalovaževanje dogodkov, ki jih je povzročil nacionalsocializem. Precej negativno luč na prireditev meče tudi seznam gostov, na katerem je mogoče najti Le Penovo hčerko Marine Le Pen, predsednico stranke Front National, člana švedske desnopopulistične stranke Kenta Ekertha, člana desne in separatistične regionalne stranke v Belgiji Philipa Claeysa ter domačo desno prominenco, kot so tretji predsednik parlamenta Martin Graf, evropski poslanec Andreas Mölzer in predsednik svobodnjaške poslanske skupine Johann Gudenius. Za dodatni zaplet pa je poskrbel svobodnjaški poslanec, policijski načelnik in nekdanji aktivni član avstrijske vojske Elmar Podgorschek, ki je prišel na ples v sivi vojaški uniformi, in to kljub prepovedi obrambnega ministra Darabosa. Kot je pozneje izjavil, je bil to le protestni akt proti ministru in ne kakršna koli demonstracija vojaške neposlušnosti.
Brez odlikovanja
Svobodnjaki se seveda branijo, da gre za lažno moralo, da so besede iztrgane iz konteksta in da gre za veliko pretiravanje novinarja, ki je prišel na prireditev kot špijon, da je prisluškoval in potem naredil zgodbo. Pri tem je treba povedati, da je besede »mi smo novi Judje« že leta 1993 izrekel tudi zdaj že umrli koroški deželni glavar Jörg Haider, ki je bil prav tako član te bratovščine, vendar je ni posebno poudarjal oziroma se z njo ponašal. Ker je neljubi dogodek sprožil številne komentarje, se je avstrijski predsednik Heinz Fischer odločil in medije obvestil, da H. C. Stracheja, predsednika svobodnjaške stranke, ne bo odlikoval z velikim zlatim častnim znakom z zvezdo, kot je bilo že napovedano. Gre za odlikovanje, ki ga politiki, kljub temu da gre za najvišje državno priznanje, dobijo skorajda avtomatično, bodisi za triletno delovanje v deželni ali zvezni vladi ali za 10 let dela v parlamentu. Kot so še sporočili iz predsednikove pisarne, ni prvič, da je predsednik zavrnil predlog, čeprav o konkretnih imenih ni bilo govora, vedelo pa naj bi se, da je vedno šlo za ljudi, ki so jih povezovali s skrajno desnico.
Da ne bi bilo več takšnih in podobnih neljubih dogodkov, bi bilo treba povsem jasno definirati besedo ekstremizem (levi ali desni) in potem stranke ali združenja, ki so v nasprotju s to definicijo, prepovedati. Kako težko je to v resnici narediti, pa kaže tudi aktualna debata v Nemčiji, kjer je prišlo na dan, da tajna služba za zaščito ustave že vrsto let prisluškuje članom parlamentarne stranke, ki se imenuje Levica, in jih nadzoruje. Očitajo ji, da je večinsko sestavljena iz članov nekdanje vzhodnonemške socialistične enotne stranke (SED) in ki naj bi imela za cilj spremeniti osnovna načela nemške ustave.
Ekstremni brazgotinarji
Tako imenovane študentske bratovščine oziroma študentska združenja najdemo že v Nemčiji kmalu po zmagi nad Napoleonom, ko sta bila prvi sežig knjig in nestrpnost do Judov, ki so jih njihovi ideologi imenovali mrčes. Prav tako je že več kot 200 let stara njihova misel, da tam, »kjer se sežigajo knjige, na koncu pogorijo tudi ljudje«. Samo bežni pogled na dogajanje v času nacionalsocializma kaže, da so tej misli ostali zvesti. Ta združenja so bila in so še danes bolj ali manj namenjena zgolj moškim, ki so v Nemčiji delovali pod motom ustvariti čisto nemško raso z enotnim kulturnim prostorom, kar je pozneje prevzel tudi Hitler. Avstrijske bratovščine so nekoliko mlajše, stare približno 150 let. Ker so bile zgodovinsko povezane s Hitlerjem, se je njihovo uradno delovanje nekako reaktiviralo šele nekaj let po koncu druge svetovne vojne. V znak pripadnosti na uradnih prireditvah nosijo trakove in pokrivala v močnih barvah, velikokrat pa jih lahko prepoznamo po brazgotini na obrazu. Te so si nekateri dali narediti prostovoljno, prej pa so jih dobili v tako imenovanem masuriju, ki pomeni osebno izkušnjo v ekstremni situaciji, kot je uradna razlaga, preprosto povedano pa gre za sabljanje, kjer so se redno dogajale poškodbe. Ta ritual je sicer uradno od sredine 70. let prejšnjega stoletja prepovedan, neuradno pa še vedno del njihove tradicije. Četudi člani teh združenj govorijo o povsem neideoloških povezavah, ki naj bi nekdanjim študentom omogočili predvsem gospodarske stike, skupnih teženj z desnimi ekstremnimi gibanji ne morejo skriti.
