V arktični zimi sta vsepovsod tema in mraz. Mraz je tako hud, da izdihani zrak takoj zmrzne, obenem pa se led nabere na obrveh, nosu, bradi in brkih, če jih imaš. Temperatura lahko pade tudi do –70 ° C in na severnih morjih se pozimi naredi več kot meter debel led.
Kar osem mesecev na leto na visoka arktična ozemlja ne posije sonce. Pozimi dvajset dni na mesec celo luna ne sije – to je dobro za lov na tjulnje z mrežami pod ledom, pravijo inuitski lovci, saj tjulnji brez luninih žarkov ne morejo videti najlonskih nitk. Vendar povsem temno ni, saj oblaki odsevajo žarke, ki jih pošilja luna, skrita pod obzorjem. Ledena puščava se koplje v bledem in strašljivem somraku. Včasih se na nebesnem oboku zarišejo mračni ognji in vihrajoči praporji aurore borealis, severnih luči, še ne povsem razjasnjenega baldahina luči, ki se v obliki velikega loka obesi na nebo. Običajno je fosforescenčno zelene barve, v najsevernejših zemljepisnih širinah pa lahko dobi vse mavrične odtenke.
V arktični zimi temperatura lahko pade tudi do –70 °C
Ko pa v polarni noči na nebu kraljuje luna, se, kadar ni oblakov, pokrajina odene v kot oglje črno pokrivalo, posuto z nešteto močno sijočimi zvezdami. Ker je ozračje brez prahu, je vidljivost izjemno dobra in v daljavi čez ledene poljane in zverižene ledenike odsevajo z luno obsijane gore.
Včasih se nenadoma pojavi vetrič, ki pa lahko v nekaj minutah preraste v vihar in lahko divja s hitrostjo več kot 150 kilometrov na uro in na kopnem pobira sneg v snežne vrtince, na morju pa lomi ledeno skorjo, napolnjujoč temo z zamolklim pokanjem ledenih gmot. Neurje lahko traja nekaj dni, nato pa vetrovi pojenjajo in na ledena prostranstva spet leže spokojna tišina.
Arktika, h kateri štejemo ameriško Aljasko, kanadski Yukon in Severozahodna ozemlja, Grenlandijo, severne dele Norveške, Švedske in Finske skupaj z norveškim otočjem Svalbard ter rusko severno Sibirijo od Murmanska na zahodu do Čukotskega polotoka na vzhodu skupaj z Novosibirskimi otoki in otočjem Nova zemlja, je razbrazdana pokrajina ledenih ravnin in planot, ledenikov, gora, fjordov in zamrznjenih morij.
Ko se dvignejo mrzle meglice vzdolž obale, se na morju pokažejo neštete plavajoče gore, ogromne ledene katedrale, ki neslišno plovejo na odprtem morju kot pošastni beli spomeniki s prozornimi stolpi, ovitimi s pršicami.
Medtem ko se arktična ozemlja razprostirajo okoli severnega tečaja, je Antarktika zaobjela južni tečaj. Mraz, tema in led so na Antarktiki prisotni le še v neprimerno večjem obsegu, zato se na njej ljudje niso nikoli mogli naseliti. Na njej najdemo samo več deset raziskovalnih postaj različnih držav.
Prihod Inuitov – Eskimov
Zelo verjetno se prvi ljudje na Zemlji niso razvili v surovem arktičnem podnebju, marveč v tropskih predelih. Po eni teoriji naj bi prve nabiralske in lovske družine pred 300.000 leti iz osrednje Afrike začele dolgotrajni premik proti severu. Najprej so dosegli Egipt, Izrael in Sirijo, pozneje so nadaljevali pot v Evropo in jugovzhodno Azijo.
V naslednjih 90.000 letih so se obstoječa plemena razširila še v Skandinavijo, osrednjo Rusijo in na Kitajsko, nadaljnje preseljevanje proti severu pa je ustavil daleč na jug segajoči led. Postopoma so se navadili na mrzlo podnebje, veliko pa je k temu pripomogla tudi iznajdba ognja. Da bi lažje kljubovali mrazu, so si gradili bivališča v zemlji.
Ker je bila zaradi večjih zamrznjenih površin raven oceanov precej nižja kot danes, sta bili azijska in ameriška celina povezani s pasom puste tundre, ki se je imenoval Beringija. Danes je tam izjemno viharna Beringova ožina. Ko je od ledu osvobojena ravnina po koncu ledene dobe ozelenela, so prišli mamuti, mastodonti in muškatno govedo, za njimi pa nekaj lovskih družin.
Predniki ameriških Indijancev naj bi kopni most med celinama prešli nekje med 5000 in 10.000 leti pred našim štetjem ter poselili Aljasko, zahodno obalo Kanade, nato pa še preostalo ozemlje Severne, osrednje in Južne Amerike.
Eskimska plemena, ki so živela v severovzhodni Sibiriji in na polotoku Kamčatka, so se razvijala povsem drugače kot ameriški Indijanci. Namesto lokov in puščic ter lova na majhne severne jelene so začeli izdelovati orožje, ki je bilo primerno za obalni lov – kavlje in harpuno (sulico) na vrvi, s katero so lovili tjulnje, mrože in precej pozneje tudi kite. Čez čas so začeli izdelovati kajake, ki so jih uporabljali predvsem za lov na morju, deloma pa tudi za prevoz. Prav zasledovanje velikih morskih sesalcev jih je iz notranjosti privabilo na obale Beringije in nato na Aljasko.
Eskimi so nizke postave s povprečno višino nekaj nad 1,5 metra. Tradicionalno so imeli ploske obraze, nizek nosni most, visoke ličnice z obešenimi blazinicami sala. Najznačilnejše eskimske poteze so majhni nosovi in izjemno kratke okončine. Čim globlje na Arktiko so prodirali, tem krajše so postajale njihove roke pod komolcem in noge pod kolenom. Glede na preostalo telo so njihove okončine krajše kot pri kateri koli drugi rasi na svetu. Razlog je seveda v tem, da se je telesna zgradba prilagajala mrazu, tako da je krajšala najbolj izpostavljene dele. Srce jim hitreje pošilja kri v roke in noge, obenem pa je njihovo telo sposobno ogreti kri v žilah rok in nog, preden jo pošlje nazaj v srce. Tako so njihova telesa razvila nekakšen notranji sistem ogrevanja, ki jim omogoča, da v izjemno nizkih temperaturah delajo brez rokavic ali so oblečeni tako kot Evropejci spomladi, ne da bi ohlajena kri vplivala na srce in možgane.
Zakaj so včasih imeli več žena?
Težko življenje v arktični puščavi je izklesalo Inuite v prilagodljive in iznajdljive ljudi, ki so bili prisrčni, družabni in gostoljubni. Praviloma so bili monogamni, v nekaterih primerih pa so tudi menjavali žene. Le izjemoma je lahko imel posebno dober lovec dve ženi. Po eni strani je bilo težko preskrbeti hrano za dve odrasli ženski, po drugi strani pa je zaradi pogostih obdobij lakote primanjkovalo žensk. Inuiti so najprej pobili otroke ženskega spola in s tem vsaj nekaterim zagotovili preživetje. Nedvomno so težke razmere arktičnega življenja na Inuitih pustile sledove, ki jih pomehkuženje zadnjih desetletij, uvoženo z juga, še ni uspelo povsem prikriti. Številni so na prvi pogled videti divji in kruti kot njihovo okolje. Bikovski vrat in razvito mišičevje sta se iz generacije v generacijo lovcev še krepila. Težka krznena oblačila jih pozimi napravijo še širše. V družbi lovcev, ki z lahkoto premagujejo okolico, se prav gotovo počutiš nemočnega in nebogljenega.
Inuitske ženske so videti vesele, z občutkom notranjega miru in zadovoljstva, z nasmehom, ki tako kot pri moških odkriva zdrave, močne bele zobe. Njihove temne oči dajo slutiti skrito strast.
Vso zgodovino so bili Inuiti lovci, lov jim je pomenil življenje, pravzaprav edino možnost, da preživijo. Bolj modri lovci so v bogatih lovskih obdobjih delali zaloge hrane za dolgo zimo, ko je bilo divjadi malo.
Inuiti so nekoč – pa tudi še danes – lovili vse arktične živali, vendar je bil najpomembnejši tjulenj, to še vedno velja. Ne le zaradi prehrane, marveč tudi zaradi olja za ogrevanje ter luč, kože za obleko in kosti za orodje.
Terra incognita – skrivnostna Antarktika
S površino 14 milijonov kvadratnih kilometrov je Antarktika skoraj dvakrat večja od Avstralije in približno pol manjša od ZDA. Njeno podnebje je bolj suho od Sahare, več kot 99 odstotkov njene površine pokriva led, ki je v povprečju debel 2,5 kilometra, tako da je Antarktika najvišja celina sveta. Zanjo so značilne najbolj skrajne vremenske razmere – julija 1983 so na ruski postaji Vostok izmerili –89,20 °C, pri francoski postaji D'urville pa je julija 1972 pihal veter s hitrostjo 88 metrov na sekundo.
Antarktiko od drugih celin ločuje plavajoča pregrada zbitega morskega ledu in viharna morja. Celo najbližji južnoameriški polotok je kar tisoč kilometrov stran – na drugi strani najbolj razburkanega pasu morja na svetu, Drakovega prehoda. Avstralija je oddaljena 2500, Afrika pa 4000 kilometrov. Ledeno pokrivalo antarktičnega kopnega in plavajočih ledenih polic predstavlja 90 odstotkov svetovnega ledu in največjo zalogo sladke vode na svetu. Količino ledu, ki se je v obliki snežnih padavin kopičila okoli 100.000 let, ocenjujejo na 30 milijonov km3. Če bi se led stopil, bi se gladina svetovnih morij dvignila za 60–65 metrov.
V zvezi z antarktičnim ledom moramo omeniti ledno vrtanje. Pravzaprav je vse dogajanje na znameniti ruski postaji Vostok povezano predvsem z njim. Antarktični ledeni plašč je pomemben tudi zato, ker so v njem skriti podatki o podnebni preteklosti našega planeta. Vsaka (letna) plast ledu nam lahko pove drugačno zgodbo.
Nedavno je prav novica o tej ruski postaji obkrožila svet, saj so s svojo vrtino dosegli starodavno jezero pod ledom. Morda nam bo lahko odkrilo kakšne skrivnosti davne zgodovine...
