BEOGRAD – Včeraj, petnajst minut pred poldnevom, se je poslovil še eden zadnjih simbolov nekdanje skupne države Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). V beograjski bolnišnici je v starosti 88 let zaradi zastoja srca umrla vdova bivšega predsednika nekdanje SFRJ Josipa Broza Tita Jovanka Broz. Zaradi neustreznega zdravljenja kožnega raka je bila že dlje bolna, v bolnišnico so jo 23. avgusta pripeljali v polzavestnem stanju in dehidrirano. Družina bo spoštovala njeno zadnjo željo, da jo pokopljejo zraven moža v Hiši cvetja v Beogradu.
Tako je odšla ena zadnjih in najbolj intrigantnih legend Titovega dvora. »Lahko bi se tudi bolje omožila,« naj bi Jovanki Budisavljević Broz dejala njena mati leta 1952, ko ji je hči sporočila, da se je ravnokar poročila z jugoslovanskim predsednikom, Josipom Brozom - Titom. Gre za domislico, vic, ki je mnogo let krožil po Jugoslaviji. Ne nazadnje je Jovankina mati umrla že leta 1941.
Jovanka je bila rojena 7. decembra 1924 v hribovski vasi Pećani pri Korenici v hrvaški Liki, na mestu njene rojstne hiše pa zeva le še prazna gradbena jama. O nekdanji prvi dami kroži mnogo zgodb. Mediji, zlasti srbski, so do njene smrti kazali veliko zanimanja zanjo in jo prikazovali kot veliko žrtev jugoslovanskih politikov. Stane Dolanc naj bi s Titu v glavo uperjeno pištolo od njega zahteval, naj se loči od nje. Še ena grda izmišljena zgodba, podla intriga, o kateri pa srbska javnost niti malo ne dvomi. Jovanka naj bi bila žrtev brutalnega preganjanja tedanjih politikov in živela naj bi v hišnem priporu ter veliki bedi.
Zakonski pekel
Obstajajo pristni dokumenti, ki o Jovanki in njenem početju govorijo precej drugače kot sama Jovanka in beograjski mediji. Ti dokumenti so v Arhivu Republike Slovenije in najbolj dramatična sta dva zapisnika iz februarja 1975. Iz prvega izhaja, da tovarišica Jovanka kaže znamenja hude paranoje in da je zmožna Tita ustreliti ali ubiti s kakšnim trdim predmetom. Drugi zapisnik, ki ga je podpisal tudi Dolanc, pa je nastal po obisku Tita v Igalu. Predlagali so mu, naj ne živi več z Jovanko in naj dovoli temeljito rekonstrukcijo svojega kabineta, v Beogradu znanega kot Maršalat, v katerem je skoraj tri desetletja glavno besedo imela Jovanka Broz, dedinjska cesarica. Februarja 1975 je dotlej nedotakljiva vladarica Titovih rezidenc doživela svojo detronizacijo, kar je sprejela kot izjemno ponižanje, ki ga nikoli ni pozabila.
Javnost sicer ni nič vedela o zakonskem peklu Tita in Jovanke Broz. Njuna »ločitev brez ločitve« pa ni minila neopazno, saj so mednarodni mediji zadevo napihnili do neba, špekulacij je bilo nešteto. Jugoslovanski so molčali. Med drugim so Tita večkrat videli v družbi prelepe sarajevske operne pevke Gertrude Munitić, ki naj bi po teh špekulacijah postala nova prva dama Jugoslavije.
Ljubila je razkošje
Tito je poslednji komunistični cesar, se je norčeval iz maršalovega razkošnega življenja in njegovih rezidenc takrat sovjetski voditelj Nikita Hruščov. Ko pa so novinarji vprašali etiopskega cesarja Haileja Selasija, kakšno se mu zdi življenje v Jugoslaviji, je ta brez ovinkarjenja dejal: »Tam živijo res cesarsko.«
Za tem bliščem in razkošjem je stala Jovanka, ki je razmišljala celo o uvedbi ceremoniala, ki bi spominjal na sprejeme na carigrajskem dvoru iz časov Bizanca. Iz Maršalata naj bi osebno spodila več kot tisoč ljudi, tudi štiri šefe Titovega kabineta, med drugimi Jožeta Smoleta, ki nam je na nekem novoletnem sprejemu osebno pripovedoval o »kadrovanju« prve dame Jugoslavije. Bila naj bi strašno malenkostna. Predmet njenih muh so bili visoki uradniki, toda tudi kuharice, sobarice, zdravniki in vsi, ki ji iz nekega razloga niso bili všeč. Uživala je v svoji moči, na Dedinju je veljalo »bodi hitrejši od mojega pogleda«. Ali je Jovanka želela naslediti Tita, je naslov obsežne arhivske škatle v arhivu Vladimira Dedijerja, ki ga je daroval Republiki Sloveniji. Vsebina te škatle po ovinkih to potrjuje. Jovankin vzor je bila Elena Ceausescu, ki je v romunski komunistični partiji vodila »notranjo vlado«, nekaj podobnega kot Dolančev Izvršni biro pri predsedstvu ZKJ.
Jovanka je želela visoko partijsko ali državno funkcijo. To je priznaval tudi Tito, toda dejal je, »kaj ko ni sposobna«. Grdo jo je znal poniževati pred sodelavci od prvega dne zakona, se je spominjal Milovan Đilas. Znala sta se prepirati cele ure in Tito jo je kdaj zmerjal, da je »lička bukva«.
Kakor koli, po tihem razhodu leta 1975 so ju v javnosti skupaj zadnjič videli junija 1977 med sprejemom norveške delegacije. Med njegovim zdravljenjem pa ga je Jovanka redno obiskovala v bolnišnici.
Leta brez dokumentov Po Titovi smrti leta 1980 je morala Jovanka kmalu zapustiti vilo na Užički, dovolili so ji, da s seboj odnese malenkosti, ne pa nakita ali drugih dragocenosti. Preselila se je v stanovanje na Dedinju, kjer je živela stran od oči javnosti in precej skromno. Mediji so v preteklih letih večkrat poročali o njenih finančnih težavah. Od leta 1983 se je na sodišču potegovala za Titovo premoženje in zahtevala, naj ji vrnejo njene osebne stvari. V sporu z oblastmi je bila tudi glede pokojnine, saj je zavrnila prejemanje osebne pokojnine, do katere je bila upravičena, in zahtevala družinsko pokojnino, kar so oblasti zavračale. Leta 2006 ji je potem vlada odobrila mesečno »izredno izplačilo«. Po političnem preobratu leta 2000 se je njeno življenje postopoma izboljševalo. Oblasti so ugodile prošnji za adaptacijo njene vile, med drugim so v njej uredili gretje. Jovanka dolga leta ni imela osebnega dokumenta, ne osebne izkaznice ne potnega lista, kar se je spremenilo leta 2009 po zaslugi takratnega ministra za delo Rasima Ljajića in notranjega ministra Ivice Dačića. Po javnosti znanih podatkih je imela stike le z najožjimi člani družine in nekaj bližnjimi prijatelji, ne pa tudi s Titovimi potomci. (STA) |
