Argentina 
ne joče več

V Argentini se je po dolgih letih le končalo razburkano in z ideološkim bojem obremenjeno obdobje vladavine družine Kirchner. Mož in žena, Néstor Kirchner in Cristina Fernández de Kirchner, sta bila na oblasti od leta 2003. Najprej en štiriletni mandat mož in potem dva žena. A več kot 30 milijonov volivcev v tej osmi največji državi na svetu je naposled le izbralo novega voditelja, liberalno usmerjenega Mauricia Macrija, ki je takoj po zmagi na volitvah začel izvajati napovedane reforme, s katerimi je državo, kot kaže, po samo štirih mesecih vladavine odprl tujim naložbam. Njegova predhodnica de Kirchnerjeva je namreč to južnoameriško velikanko v zadnjih letih njene vladavine, ki je po vzoru peronizma dobila vzdevek kirchnerizem, ekonomsko zapostavila in pahnila v stanje skoraj ničelne gospodarske rasti ter visoke, 20-odstotne inflacije.

Velik interes Američanov

Macrijev kabinet z reformami, s katerimi bi si obubožana država, ki je več kot desetletje preživela v popolni gospodarski osami, povrnila zaupanje mednarodnih investitorjev, ni izgubljal časa. Da ti neprimerno bolj cenijo trud in napore kredibilne državne politike kot prazno in nemalokrat demagoško besedičenje o razrednem boju, po katerem je kirchnerizem posegal zlasti v brezupnih prerekanjih z upniki dolga države pred skoraj 15 leti, je dokazala nadvse uspešna prodaja državnih vrednostnih papirjev konec aprila. Kar 16,5 milijarde ameriških dolarjev argentinskega dolga jim je namreč uspelo prodati vlagateljem, ki so za nakup pokazali izjemno zanimanje. Obveznice tretjega največjega gospodarstva Južne Amerike so na mednarodni dražbi, ki je Argentina ni izvedla vse od leta 2002, pošle v trenutku. Tamkajšnji finančni minister Alfonso Prat-Gay je dejal, da bi lahko prodali še dvakrat toliko državnih vrednostnih papirjev, saj so bili samo ameriški investitorji pripravili kar slabih 70 milijard dolarjev rezervacij za nakup.

Po besedah državnih predstavnikov bodo večino denarja porabili predvsem za izboljšanje socialnega položaja milijonov Argentincev, ki jih je v padanje življenjskega standarda, z zgrešenim in neukim upravljanjem, potisnila prav samodeklarirana družbeno občutljiva politika socialno usmerjene vlade de Kirchnerjeve.

Mrhovinarski skladi

Skoraj 10 milijard bo Buenos Aires porabil za poravnavo dolga do upnikov, večinoma ameriških investicijskih skladov, ki so na poplačilo svojih terjatev čakali več kot desetletje. V tem času je bila država zaradi kršenja določil pogodb z upniki, ki so zato na newyorškem sodišču sprožili sodne spore, odrezana od mednarodnih virov financiranja. Néstor Kirchner in pozneje Cristina Fernández de Kirchner pa sta se kljub temu namesto pogajanj s skladi odločila za mestoma čustveno besedno vojno, ki je bila polna medsebojnih obtožb in brez vsakršne vsebine ter namena – razen seveda iskanja grešnega kozla za bankrot Argentine zunaj njenih meja.

Srditost »spopada« morda še najbolj slikovito oriše zaničujoče (po)imenovanje ameriških upnikov, ki ga je skovala argentinska politična elita, vztrajno jih je prikazovala kot lakomne »mrhovinarske« sklade.