Apollo in Sojuz sta se združila pred 40 leti

WASHINGTON – Štirideset let je že minilo od prvega skupnega vesoljskega poleta takrat dveh svetovnih velesil Sovjetske zveze in ZDA. Dogodek je bil izjemnega simbolnega pomena, saj sta bili državi pred tem kar nekaj let v tako imenovani hladni vojni in polet je tako pomenil, da so se odnosi med vesoljskima silama začeli izboljševati. Namen in smisel skupnega vesoljskega poleta in programa ASTP, kot so ga na kratko poimenovali, je bil tako v politiki detanta ali popuščanja v času hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo.

Prvi koraki o otoplitvi odnosov so se začeli že konec leta 1970, ko je močni in ugledni predsednik sovjetske akademije znanosti Mstislav Keldiš odgovoril na pismo takratnega administratorja in direktorja Nase Thomasa Paina, ki je predlagal skupen ali kooperativen vesoljski program. Tega je podprl tudi Henry Kissinger, ki je bil svetovalec takratnega predsednika Richarda Nixona. Do aprila 1972 sta obe državi podpisali sporazum na področju raziskovanja vesolja in se tudi zavezali, da bosta ta program izvedli v letu 1975. Ker je šlo za skupen program, so morali Sovjeti zdaj javnosti marsikaj razkriti, kar je bilo prej strogo varovana tajnost. To je seveda zadevalo njihovo vesoljsko ladjo Sojuz kot tudi dejstvo, da bodo do nje imeli dostop tuja posadka in seveda številni ameriški vesoljski strokovnjaki. Tako je takrat sledila delitev informacij, kar je bilo pred tem programom nepredstavljivo.

Združili različni vesoljski ladji

Znotraj tega programa je bilo predvideno združevanje ali spajanje ameriškega Apolla in sovjetskega Sojuza in s tem tudi nekaj časa trajajočega skupnega leta v orbiti. Apollo komandni in servisni modul je v vesolje poletel s posebno zasnovanim in zgrajenim modulom za združevanje, ki je s svojo posebno zasnovo omogočal, da sta se dve tako različni vesoljski ladji tudi uspešno združili. V svojih bivalnih prostorih sta denimo imeli različno atmosfero. Sovjeti mešanico dušika in kisika, Apollo pa samo čisti kisik. Ravno tako je ta modul služil kot zračna zapora. Uporabljen je bil samo za ta vesoljski polet. Tako Apollo kot tudi Sojuz sta iz različnih izstrelišč v Bajkonurju v Kazahstanu in Cape Cenaveralu na Floridi poletela z različnima satelitskima nosilnima raketama na isti dan 15. julija 1975 in ob neposrednem televizijskemu prenosu.

Apollo je potoval na krovu rakete Saturn 1B, ki je poleg komandnega in servisnega modula nosila na vrhu druge ali zadnje raketne stopnje še modul za združevanje ali spajanje. Na krovu so bili trije astronavti. Poveljnik je bil Thomas Stafford, ki je tako izvedel četrti in zadnji polet v vesolje, pilot komandnega modula je bil Vance Brand, ki je prvič letel v vesolje, pilot modula za spajanje je bil Donald Slayton, ki je takrat opravil edini polet v vesolje. Na krovu sovjetske vesoljske ladje Sojuz 19 sta bila dva kozmonavta. Poveljnik je bil Aleksej Leonov, ki je takrat opravil drugi in zadnji polet v vesolje, inženir poleta je bil Valerij Kubasov, ki je drugič poletel v vesolje. Obe vesoljski ladji sta bili izstreljeni v razmiku sedmih ur in pol. Prvo nalogo pri tem poletu je imel Apollo, ko je iz vrhnjega ali tovornega dela druge raketne stopnje izvlekel modul za združevanje in spajanje, nato sta se začeli zasledovanje in združitev z vesoljsko ladjo Sojuz. To se je zgodilo 17. julija, ko sta se oba poveljnika Stafford in Leonov tudi rokovala. To naj bi se zgodilo takrat, ko sta obe vesoljski ladji potovali nad francoskim mestom Metz.

Skupaj izvedli več eksperimentov

Sovjeti so prebrali izjavo sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva ter prejeli telefonski klic takratnega ameriškega predsednika Gerarda Forda. Ravno tako so si izmenjali različna darila in zastave. Nato sta se posadki posvetili skupnim znanstvenim eksperimentom. Izvedli so več manevrov razdruževanja in ponovnega združevanja. Potem ko sta bili ladji združeni 44 ur, sta se ločili, se posvetili določenemu znanstvenemu eksperimentu, vezanemu na slikanje sončne korone, se nato znova in zadnjič združili in šli vsaka svojo pot. Sovjeti so v orbiti ostali še pet dodatnih dni, Američani pa še devet. Vesoljski ladji sta bili med kroženjem od Zemlje najbolj oddaljeni 231 kilometrov in se ji najbolj približali na 218 kilometrov. Apollo je s komandnim servisnim in modulom za spajanje ob izstrelitvi tehtal 16.780 kilogramov, Sojuz 19 pa 6790 kilogramov. Strokovnjaki so ocenili, da je bil prvi skupni vesoljski polet velik uspeh, tako iz tehničnega vidika kot tudi iz vidika sredstev javnega obveščanja. Program ASTP je pomenil zadnji ali končni polet vesoljske ladje Apollo, ki ji je nato čez šest let sledil prvi shuttle Columbia.

Šele dvajset let pozneje ali leta 1995 se je znova začelo izvajati skupne vesoljske polete z vesoljskimi letali vrste shuttle k nekdanji sovjetski in nato ruski vesoljski postaji Mir. Od začetka gradnje Mednarodne vesoljske postaje od leta 1998 dalje pa do zdaj, ko je tako rekoč končana, se redno izvajajo poleti astronavtov in kozmonavtov in tudi vesoljskih turistov različnih narodnosti do tega vesoljskega oporišča. In tako naj bi verjetno trajalo še kar nekaj časa, ne glede na dejstvo, da je svet spet v nekem stanju, podobnem hladni vojni, in da ni več Sovjetske zveze, ampak je tu precej drugačna in bolj odprta Rusija, za zdaj mednarodno sodelovanje na vesoljskih programih še vedno poteka.