Anarhija 
v ljudski republiki

Kitajski punker Shan Lin, čigar pobrito glavo krasi ognjeno rdeča irokeza, ima subverzivno sporočilo za svojo domovino, ki ne sliši prav rada drugačnega mnenja: »Več ko je anarhistov, bolje je! Več ko je kaosa, bolj ga imamo radi! Ta država je za ...! Naša skupina se z razlogom imenuje Demonstranti,« je dejal 30-letnik, preden je šel na oder punk festivala v Pekingu.

Punk po kitajsko

Nekajstoglavo festivalsko občinstvo je poskrbelo za nenavadne prizore za kitajsko družbo: živo pobarvani lasje, usnjene jakne z neti in s podobnimi punkovskimi modnimi dodatki, ki so se mešali z bolj zadržanim videzom običajnih kitajskih študentov, medtem ko so skupaj noreli pod odrom. Prizor je bil divje nasprotje pocukranega popa in medlega rocka, ki prevladujeta v kitajski sodobni glasbi.

»Protest je duh punka. Govorimo o tem, kar doživljamo vsak dan,« je zatrdil Lei Jun, obritoglavi in tetovirani pevec ter soorganizator festivala. V njegovi mali restavraciji v starem delu Pekinga sicer visijo plakati Sex Pistols, a celinska Kitajska ima precej drugačen politični sistem kakor Hongkong, kjer se večkrat odvijajo množične demonstracije. Kitajski punkerji vedo, da ne morejo biti tako nezaslišano odkriti kot Sid Vicious. Nekatere punk rock skupine v polomljeni angleščini pojejo o uporu proti policijski represiji ali se spominjajo študentov, ubitih leta 1989 na trgu Tiananmen, druge pa v besedilih raje uporabljajo akronime, s katerimi zamaskirajo svojo kritiko komunističnega režima.

Kitajske punk bende je sicer res navdihnilo britansko punk gibanje s konca sedemdesetih let 20. stoletja, a v svojih besedilih se lotevajo povsem lokalnih tem. »Punkerji prihajajo iz prisilno izseljenih družin, so brezposelni, nimajo prihodnosti in so razočarani nad šolstvom, ki iz mladih ustvarja delavske robote, ter vladavino denarja,« pravi Lei Jun.

Še vedno v podzemlju

Punk je na Kitajsko, natančneje v Peking in Wuhan, prišel šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila rock glasba, ki je obveljala kot simbol študentskih protestov leta 1989, še prepovedana. »Rock je bil glasba upanja ter želje po družbenih in političnih spremembah. Punk pa je glasba razočarane mladine z družbenega dna, ki se počuti nemočna ob bogatenju drugih,« razlaga Nathanel Amar, strokovnjak za kitajski punk na francoskem raziskovalnem centru CERI.

Četrt stoletja po študentskih protestih so se zadeve nekoliko spremenile, a na Kitajskem deluje le kakih 50 punk rock skupin z maloštevilnimi oboževalci, saj se o punku v medijih preprosto ne govori. Toda prav ta maloštevilnost punkerjem zagotavlja določeno svobodo. »Oblasti so se, kot kaže, odločile, da bi jim prepoved dala večji pomen,« je prepričan Amar.

Obstajajo pa tudi druge omejitve. Kitajski punk glasbeniki hodijo v običajne službe: pevec Demonstrantov Shan dela na gradbišču, njihov kitarist Wang Shaowu je nepremičninski agent. »Težko je živeti kot pravi punker. Vsi se moramo preživljati in tudi ljudje te ocenjujejo predvsem po videzu,« se priduša Lei Jun.

Tudi med občinstvom je le malo pravih punkerjev: večina se jih pride le malce znoret. Štiriindvajsetletna Wang Yuxin je punk odkrila pred enim letom. »Pritiski doma so bili res preveliki. Ko grem na takšen koncert, se počutim svobodna in živa,« pravi mladenka v visokih vojaških škornjih in z divjimi lasmi. »Ko grem domov, postanem spet krotka.«