Ameriški princ brez belih nogavic

Pozabljena revija s člankom o Katie Holmes na mizi trgovine Whole Foods je sprožila iskrico, ki je povezala Ljubljančanko Niko Nolda in Američana Toma Armstronga. »Bila je precejšnja gneča, izbral sem sedež nasproti lepemu dekletu. Brez posebnih načrtov,« se spominja Tom. Mislil je, da je revija Nikina, nedolžna pripomba o slavni igralki pa se je razvila v dveurni pogovor, med katerim sta oba kljub lakoti pozabila na hrano. Nika je v New York prišla s skupino treh prijateljev, plesalcev. »Medtem ko so oni predvsem obiskovali tečaje, sem jaz hotela odkrivati tudi mesto.«

Našla je novega prijatelja, ki jo je povabil, naj enega od zadnjih treh dni pred odhodom preživi v njegovi družbi. »Hitro je privolila, a takoj tudi poudarila, da bo najin odnos zgolj prijateljski,« pravi Tom. Njemu je bila všeč njena odločnost, njej njegova nevsiljiva in spoštljiva družba. Izlet po Brooklynu se je sprevrgel v deveturno pohajkovanje po četrti, Niki pa je bilo ob odhodu na letalo povsem jasno, da je Tom več kot samo prijatelj: »Nisva vedela, kaj naju čaka, toda oba sva čutila, da morava ostati v stiku.«

Dva svetova, 
ena ljubezen

Tom je imel romantično predstavo o pisanju pisem, takšnih na papirju in s črnilom, toda Nika je bila preveč nestrpna. »Tom, odpri si račun na skypu, zamisel o pismih je lepa, toda ne bom jih čakala iz dneva v dan, sem mu skoraj ukazala.« Tako so se začeli dolgi pogovori prek računalnika. »Morala sva se spoznati, preden bi spet prišla. Imela sva si toliko povedati,« ugotavlja Nika. Tom, ki včasih ni verjel v zveze na daljavo, sedaj pravi, da »dokler je ta lepa, dokler ti bogati življenje, jo je vredno ohranjati«. In dodaja, da tega ne bi počel, če »Nika ne bi bila tako osupljivo dekle«.

Po petih mesecih je prišel čas za prvi, božični obisk. »Srečanje je bilo pravzaprav šok, podoba z zaslona je bila nenadoma spet skupaj z mano v istem prostoru, bilo je skoraj čudno, kako najino računalniško intimnost prenesti v fizični svet,« oba opisujeta srečanje digitalnih ljubimcev. Zadrega je hitro izginila, težava so postala čustvena slovesa. »Nikoli nisva vedela, ali se morda vidiva zadnjič, pri takšnih zvezah moraš res zaupati partnerju,« pravi Nika. Tako so minila prva tri leta, začinjena z vse bolj resnim vprašanjem, kako nadaljevati skupno življenje. Nika je zaključevala študij tržnega komuniciranja in bila odločena, da diplomira, preden bo razmišljala o selitvi.

Bobnar in mirovni posrednik

Izbirala sta med Seattlom, Tomovim rojstnim mestom na severozahodni obali ZDA, New Yorkom in Slovenijo. Prvi je bil za Niko predaleč, Slovenija je bila za Toma prezgodnja odločitev, ostal je New York. »Na dolgi rok še vedno razmišljava o Sloveniji,« priznava Nika in dodaja, da je način življenja morda pri nas še vedno lažji za ustvarjanje družine. Toda to je za zdaj le misel v oblaku, saj načrtujeta vsaj še nekaj let v New Yorku. »Zame je pomembno, da bi našel delo, ki bi ga rad opravljal,« pojasni Tom.

Po poklicu je glasbenik, njegov osnovni inštrument so bobni, trenutno pa se ukvarja s programom, kako mladim in odraslim z glasbo pomagati pri razreševanju konfliktov brez nasilja. »Ne gre za uradno terapijo, ampak za način izražanja,« poudarja. Začel je z učenci na javnih šolah v težavnih četrtih New Yorka, sedaj poučuje učitelje, kako uporabiti njegove izkušnje. Sodeluje tudi s podjetji, kjer njegov program pomaga pri oblikovanju skupinskega vzdušja in iskanju vzrokov za stresne položaje.

Nika, ki je v prostem času tudi inštruktorica pilatesa in girotonica, je na praktičnem izpopolnjevanju v oglaševalski agenciji Green Team Global, ki se ukvarja z zelenim oziroma trajnostnim marketingom. »To je bila tema moje diplomske naloge, takšnih agencij za zdaj v Sloveniji še ni, zato sem vesela, da so me sprejeli.« Par, ki se je lani poleti poročil na gradu Bistra, se zabava ob trkih različnih kulturnih vrednot. »Bele nogavice, Nika jih ne prenaša,« se smeje Tom, zdaj nosi le še črne. Ali ameriška navada, da so praktični in vilice ves čas prekladajo iz leve v desno roko. Toma pa je presenetila slovenska domačnost, ko družina zajema solato iz skupne sklede.