Ameriški komandosi
 ubijajo s tomahavki

Če in ko želi Bela hiša izpeljati strogo zaupno napol vojaško, napol vohunsko operacijo globoko za frontno črto, ki jo lahko v primeru zajetja komandosov tudi zanika, ima že desetletja na razpolago posebne enote ameriške mornarice, imenovane Seal (Sea, Air, Land) oziroma tjulnji. Reševanje talcev, ugrabitve in umori ključnih osebnosti mednarodnega terorizma, vohunjenje in kontraobveščevalne akcije so samo delček tako imenovanih črnih operacij, nalog, ki jih je Pentagon zaupal najsposobnejšim v vrstah ameriške vojske.

Rezali prste in skalpe

Tjulnji so pitbulli ameriške mornarice: izurjeni, vzdržljivi, srditi in nepopustljivi. Ne nazadnje so morali v obsežnem lovu na najvidnejše člane teroristične mreže Al Kaida na ozemlju Afganistana in Iraka, kar je od napada na newyorška dvojčka 11. septembra 2001 njihova primarna naloga, izvesti vrsto krvavih operacij, v katerih so za ugotavljanje identitete s pomočjo analize DNK domnevnim teroristom rezali prste in skalpe.

Nič čudnega torej, da imajo nekatere enote vojaškega reda tjulnjev v svoje embleme všite podobe Indijancev, nožev in tomahavkov. Zanimivo, prav zadnji, čeprav imajo na razpolago arzenal prirejenega in predelanega orožja, ki ga ne uporabljajo niti v drugih primerljivih posebnih enotah ameriške vojske, so postali v lovu na teroriste priljubljeno hladno orožje tihih morilcev z dovoljenem samega predsednika.

Posebno za tjulnje jih izdeluje nožar iz Severne Karoline, ki je med drugim izdelal nože za akcijski film Poslednji Mohikanec. »To je umazan posel,« je o priljubljenosti starodavnega hladnega orožja povedal eden izmed neimenovanih pripadnikov tjulnjev: »Kakšna pa je razlika med tem, ali jih ustrelimo, zabodemo z nožem ali pokončamo s sekiro?«

Čeprav obstaja neznano število enot tjulnjev, ki so strateško in po sistemu par–nepar razporejene med vzhodno in zahodno obalo ZDA, poleg tega pa je ena skupina operativcev tudi na Havajih, med njimi prav gotovo izstopa Seal Team 6. Da so prav pripadniki šestice maja 2011 ubili prvega moža Al Kaide, Osamo bin Ladna, ni naključje, saj ti celo med elitnimi tjulnji veljajo za najbolj izurjene, najbolje opremljene in tudi, kar se tiče bojevanja, najbolj razvpite komandose.

Medtem ko za tjulnje novačijo posameznike iz drugih rodov vojske, lahko pripadniki šestice postanejo samo obstoječi pripadniki tjulnjev ali celo – to velja predvsem za vohunske naloge, ki jih tjulnji izvajajo skupaj z obveščevalno agencijo Cia – nevojaško osebje. Kar polovici kandidatov ne uspe dobiti tako čislane postelje v bazi tjulenjske šestice, ki leži le streljaj od mesta Virginia Beach na vzhodni obali ZDA. Razlog? Ne prestanejo nečloveškega drila usposabljanja famozne šestice.

Tako je bilo že od zametkov enote, ki je nastala kot posledica katastrofe z reševanjem ameriškega diplomatskega osebja v Teheranu leta 1980 oziroma da bi se izognili tovrstnemu ponavljanju. Čas nekonvencionalnega bojevanja je od generalštaba zahteval nekonvencionalne rešitve, za kar pa strogo hierarhična in urejena vojaška mašinerija ni imela pripravljenega načrta.

Mučenje in ustrahovanje

Zato je to nalogo naložila karizmatičnemu mornariškemu poveljniku Richardu Marcinku, ki je bodoče pripadnike mornariške elite brez občutka za red in upoštevanja vojaških pravil novačil po barih, ki so bili pogosto njegova nadomestna pisarna, saj so se tam v pijančevanju ali pretepu končali tudi mnogi razgovori.

Poveljnikov neugnani in svobodni pobalinski duh se je seveda prenesel tudi na njegove vojake, ki so z bradami, dolgimi lasmi in uhani že navzven kazali nepokorščino. Znotraj reda tjulnjev si je šestica kmalu izoblikovala status čete neukrotljivih, v mirnodobnem času pravzaprav podivjanih, a v boju visoko izurjenih in neustrašnih borcev.

Vendar je sproščanje testosterona s pretepi, alkoholom, zlorabo drog in divjanjem z avtomobili sčasoma preseglo skrajne meje tolerance poveljstva, ki svoje doslej najobčutljivejše naloge – boj proti globalnemu terorizmu – ni bilo pripravljeno prepustiti nepokorni bandi razgretih mladcev.

Še posebno ne, ko so z bojišč v Iraku in Afganistanu začela prihajati poročila, da se mnogi pripadniki tjulnjev po nepotrebnem izživljajo nad civilisti in ujetniki. Množični poboji, iznakažena trupla – avtopsija nekega talibanskega bojevnika je denimo pokazala, da ga je pripadnik tjulnjev z nožem porezal več kot 90-krat –, ustrahovanje civilistov, mučenje jetnikov in podobni izpadi so postali vsakdanjik samovoljne enote komandosov, ki so začeli zaradi posebnega statusa in večvrednostnega kompleksa izgubljati stik z realnostjo ter dobesedno klati na bojiščih.

Poveljniki so jim poleg običajnih nalog odredili še vohunske in protiobveščevalne, česar doslej niso počeli in za kar so morali v svoje vrste sprejeti ustrezne kadre.

To pa ni samo načelo občutka superiornosti in ekskluzivnosti pripadnikov šestice, saj je njihovo število v samo nekaj letih naraslo na skoraj 2000, ampak se je neizprosni tempo operacij odražal tudi na njihovem psihičnem zdravju. Namesto da bi lovili teroristične poveljnike, jih je začel Pentagon uporabljati za lov na »navadne ulične gangsterje«, kakor se je izrazil eden izmed nekdanjih pripadnikov tjulnjev, s čimer so postopoma razvrednotili poseben status enote.

Med letoma 2006 in 2008 naj bi pripadniki šestice skoraj vsak dan zajeli ali ubili med 15 in 25 domnevnih talibanskih bojevnikov. »Morilski pohodi so postali rutinski,« je povedal nekdanji tjulenj in dodal, da so »nekateri fantje postali divji«.

Ker gre za tajno vojaško enoto, katere obstoj zanika celo Pentagon, prijavljene kršitve ustaljenih pravil bojevanja preiskuje vojaško poveljstvo, to pa običajno tako ali drugače opraviči še tako hude vojne zločine ameriških tjulnjev.

»Se dogajajo grde stvari? So mnoge žrtve nepotrebne? Seveda se in seveda so,« je bil o krvoločnosti in razpuščenosti nekoč elitne enote tjulnjev odkrit nekdanji poročnik v šestici.