Aleš in Peter za vselej ostala na Himalaji

KAMNIK – »Seznanjen samo z novicami iz medijev sem veliko premišljeval o tem, kaj bi se v kitajskih gorah te dni lahko zgodilo Petru Mežnarju in Alešu Holcu, a sem prišel le do trdnega prepričanja, da bi se jima lahko prav vse, kar se samotnima plezalcema v nadvse odročnem visokogorju,« meni nekdanji vrhunski slovenski alpinist Marjan Manfreda - Marjon iz Bohinjske Bele, ki je kot prvi zemljan brez kisikove maske na obrazu davnega leta 1975 priplezal na vrh osemtisočmetrske gore, 8463 metrov visokega himalajskega Makaluja. »Po kakšnem nadvse srečnem naključju bi bila lahko še živa, če sta mrtva, bi ju lahko odnesel snežni plaz, lahko bi ju pobilo kamenje, lahko bi padla v ledeniško razpoko, morda bi ju lahko celo odnesla voda, kar pa je najbrž še najmanj verjetno. Kaj se je zgodilo z njima, seveda ne vem, ker je možnosti zelo veliko.«

Marjan Manfreda je bil v svojem dolgoletnem vrhunskem alpinističnem udejstvovanju večkrat na ozki brvi med življenjem in smrtjo. Med drugim tudi takrat, ko je v navezi s Stanetom Belakom - Šraufom zadnje dolge ure stopal proti vrhu Makaluja in ko je soplezalcu odpovedala kisikova maska. »Vzemi mojo, ti bi si vrh bolj zaslužil,« je Šraufu dejal Marjon, si snel masko, počakal, da se je prav stežka nadihal redkega zraka in za soplezalcem nadaljeval pot – dokler bo pač šlo, si je mislil. In je šlo do vrha in od tod nazaj do baznega tabora.

Nič razen skal, snega in ledu

Roman Robas je leta 1996 vodil nadvse uspešno slovensko alpinistično odpravo na tri vrhove Api (7132 m), Nampa (6755 m) in Bobaye (6808 m) v nepalski Himalaji. Na vse tri so Slovenci priplezali po prvenstvenih smereh, Tomaž Humar je bil sam na vrhu Bobaye celo kot prvi človek, »odkar svet stoji«, Matic Jošt in Peter Mežnar pa sta na alpski način preplezala prvenstveno smer v južni steni gore Nampa. Smer sta imenovala Jagodna polja in jo posvetila prijatelju Slavku Svetičiču, ki je leto dni prej za vedno ostal na pakistanskem Gašerbrumu IV (7925 m). »Komajda kje na svetu so še v vseh pogledih tako divje gore, kot so tiste v kitajski pokrajini Shaksgam na meji med Kitajsko, Indijo in Pakistanom, ki je bojda njega dni pripadala Pakistanu, zdaj pa naj bi močnejši Kitajski,« pravi Robas, mož, ki je med drugim leta 1988 kot vodja slovenske ekspedicije priplezal na vrh 8201 meter visoke himalajske gore Čo Oju, na katero je takrat prišlo vseh sedem članov odprave. »Hribi v Shaksgamu so na ozemlju, kjer še niso določene državne meje, na vojaškem območju, v neznani divjini nekje za pakistanskim osemtisočakom K2 (8611 m), drugo najvišjo goro na svetu. Tam ni nič razen skalovja, snega, ledu in peska, pa še za domačine se ne ve, kako so razpoloženi do redkih prišlekov.«

Saj nista šla na rafting

Podobno misli Marko Prezelj, alpinist z več kot 2000 vzponi in prejemnik kar dveh zlatih cepinov, največjih svetovnih priznanj za vrhunske plezalske dosežke. Moti ga predvsem to, da so bile v poročilih ob izginotju Aleša Holca in Petra Mežnarja v divjih gorah na robu Himalaje omenjane predvsem visoke vode – »kot da bi šla fanta na rafting in ne v hribe, kjer se jima je zgodilo kaj hudega«. Presenečen je nad mediji, od katerih so nekateri ugibali, kje vse da bi lahko bila, v kakšni luknji nemara, kjer da naj bi čakala reševalce. »Kdor približno pozna visokogorje,« pravi Prezelj, »ve, da je tam nemogoče preživeti nekaj tednov; morda bi mi kdo očital nečloveško grobost, ko tako razmišljam, vendar kot poznavalec razmer v visokogorju ne znam drugače.« Kot njun dober znanec in kolega iz alpinističnega odseka kamniškega planinskega društva ve, da sta se minulo zimo karseda zavzeto pripravljala na to odpravo.

Šlo je za mednarodno odpravo, v kateri si je deveterica plezalcev iz Ukrajine, Nemčije, ZDA, Škotske in dva iz Slovenije že doma naredila načrte: Aleš Holc in Peter Mežnar sta nameravala prek okoli dva kilometra visoke stene priplezati na vrh 6898 metrov visoke gore Durbin Kangri II.

(Ne)opažena na visokem otoku

Odprava se je začela junija, Slovenca sta se z gore zadnjič oglasila domov 5. julija prek satelitskega telefona s kratkim pisnim sporočilom, da se spet oglasita, ko prideta v bazni tabor. Deset dni pozneje je vodja odprave Bruce obvestil Planinsko zvezo Slovenije, da Slovencev na dogovorjeni dan ni bilo v bazo, nakar so iz Ljubljane sprožili iskalno akcijo in hoteli poklicati na pomoč celo znamenite helikopterske gorske reševalce iz Air Zermatta, ki so med drugimi reševali tudi Tomaža Humarja, vendar se niso počutili sposobni opraviti sedanjo nalogo.

Nekajkrat je na območje, kjer naj bi plezala Mežnar in Holc, poletel kitajski helikopter z ameriškim in britanskim alpinistom, enkrat naj bi na visokem otoku sredi narasle reke menda celo opazil izgubljena alpinista, vendar videnje žal ni bilo resnično. Ko do 25. julija za pogrešanima alpinistoma niso našli prav nobene sledi, so iskanje opustili.

Ugasnilo je upanje, najvišje gore sveta so postale grob še za dva odlična slovenska alpinista.