TANZANIJA

Albine ubijajo, mar ne?

Objavljeno 18. april 2015 18.52 | Posodobljeno 18. april 2015 18.54 | Piše: S. I.

V Tanzaniji vsako leto zaradi vraževernosti ubijejo več albinov.

Tanzanijski albini prejemajo kreme za sončenje, saj njihova koža nima naravne zaščite. Foto: Reuters

Tanzanijski albini še vedno živijo v strahu pred tolpami, ki jih preganjajo in pobijajo, dele njihovih teles pa uporabljajo v čarovniške namene. Razmere so se v zadnjem času še poslabšale, saj se lokalni politiki že pripravljajo na jesenske volitve, pri čemer jim ni težko odšteti mastnih denarcev za čudežne napoje, ki jih plemenski vrači pripravljajo iz teles albinov.

»Lokalni veljaki so prepričani, da jim bodo njihove magične lastnosti prinesle zmago na volitvah,« pravi Vicky Ntetema, direktorica organizacije Under The Same Sun (Pod istim soncem), ki se bori za pravice in predvsem zaščito albinov v Tanzaniji. Truplo katerega od njih lahko na tanzanijskem morbidnem črnem trgu doseže ceno tudi 70.000 evrov, kar kaže na to, da so v umore vpleteni nekateri pripadniki politične in ekonomske elite.

Napadi ne pojenjajo

Od začetka novega tisočletja je bilo samo v Tanzaniji grozljivo ubitih najmanj 76 albinov, 34 pa jih je preživelo krvave napade, v katerih so izgubili dele telesa. V nedavnem je šestletni deček izgubil roko, njegovo mamo pa so napadalci hudo pretepli, ko ga je poskušala braniti. Osemindvajsetletni Sengerema Simon je bil prisiljen zapustiti domačo vas, ker se je bal, da ga bodo napadli in skuhali. »Vaščani me dostikrat niso klicali po imenu, ampak kar albin. Nakar so me nekega dne ogovorili neznanci in rekli, da imajo opravke z mano. Zelo sem se ustrašil,« je povedal.

Albinizem je dedno genetsko stanje, ki povzroča popolno odsotnost pigmenta v koži, laseh in očeh. V 49-milijonski Tanzaniji po ocenah strokovnjakov živi okoli 200.000 albinov, kar je tudi posledica sokrvnosti oziroma poročanja med sorodniki.

Kakor pravi 32-letni aktivist Joseph Torner, ki dela za tanzanijsko zvezo albinov, se stigmatizacija začne že ob rojstvu. »Ko sem bil majhen, se otroci niso hoteli igrati z menoj, celo lastni bratje se me niso upali dotakniti, ker so se bali, da se bodo nalezli albinizma,« se spominja Torner, ki poudarja, da je pot do varnosti albinov v Tanzaniji še dolga.

Deli s prijatelji