Zvončke so dekletom prinašali s fronte

Prve rastline, ki smo se jih kot otroci naučili risati, so bili zvončki in trobentice. Prve pesmice, ki smo se jih naučili prepevati, govorijo o teh nežnih pomladnih rastlinah. Saj se še spomnite: »Zvončki in trobentice, mačice, vijolice spet iz zemlje vzklijejo, saj pomlad je tu.« Marsikomu te cvetlice pomenijo lep spomin na otroštvo, ko smo s šopkom zvončkov ponosno tekli v mamino ali babičino naročje. A zvončki so pravzaprav zimske rastline, pripoveduje vodja ljubljanskega botaničnega vrta Jože Bavcon: »Radi imajo nizke temperature. Za njih je najboljše, če je sonce in 0 stopinj Celzija.«

Avtor knjige Navadni mali zvonček, ki je izšla pod pokroviteljstvom Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, se z navadnim zvončkom sistematično ukvarja zadnjih trinajst let. Prepotoval je vso Slovenijo, opazoval edino od devetnajstih vrst zvončkov, ki raste pri nas, ter zbiral njene različice. V tem obdobju je v botaničnem vrtu nastala zbirka več kot 3000 enot navadnega malega zvončka. Njegovo botanično ime Galanthus nivalis pomeni mlečni cvet, ki raste v bližini snega. A med Bavconovimi gredicami najdemo tudi takšne s skoraj zeleno ali progasto cvetno obleko ali cvetove z dvema, štirimi ali petimi zunanjimi cvetnimi listki namesto treh.

»Včasih smo do njih kar malce rasistični,« pripoveduje Bavcon. »Če zvonček ni bel, kot da ni zvonček. A pomembno je, da mu dopustimo raznolikost.« Njegov cvet je lahko dolg devet milimetrov ali več kot centimeter. Tudi zeleni listi so lahko tanki kot trava ali široki tudi do centimeter in pol. Odstopanja lahko pomenijo tudi donosen posel, poudarja Bavcon. »Določena sorta zlahka doseže ceno tudi od 200 do 250 britanskih funtov (250 do 320 evrov, op. p.) za rastlinico. Najdražja različica je bila prodana na britanskem simpoziju o zvončkih Galanthus Gala, in to kar za 700 funtov.« V ljubljanskem botaničnem vrtu boste za lonček z dvema rastlinicama odšteli le nekaj evrov.

Znanilec pomladi in ljudsko zdravilo

V dveh knjigah je Jože Bavcon podrobneje in s fotografijami predstavil okoli 50 različic zvončkov iz Slovenije. Njegovo tretje delo o zvončkih pa razkriva tudi zanimivosti iz zgodovine. »V Bolgariji, na primer, so si ljudje z njegovimi čebulicami natirali sence in čelo. Galantamin, ki ga najdemo v njej, je namreč ena od učinkovin, ki pomaga lajšati simptome alzheimerjeve bolezni.« Domačini naj bi ponekod to navado obdržali do danes.

Za naravna rastišča navadnega malega zvončka velja območje od Pirenejev na zahodu do zahodne Ukrajine in evropskega dela Turčije na vzhodu, na severu pa naj bi segal nekje do Pariza. »Čeprav imajo danes v Angliji vseh devetnajst znanih vrst, so jih po nekaterih trditvah tja prinesli že Rimljani,« pojasnjuje. Zanesljivo pa je, da so jih največ prinesli med krimskimi vojnami. Zgodovinski zapisi namreč pripovedujejo o tem, da so vojaki s fronte domov svojim dekletom nosili čebulice zvončkov, v viktorijanski dobi pa so si jih ženske vsako pomlad simbolično zatikale za dekolte.

»Tam, kjer so najvišje in dolgo časa stoječe vode, zvončka ne boste našli,« nam Bavcon zaupa dognanja, ki jih je dobil opazovanjem te rastlinice po Sloveniji. Dober primer so vsa kraška polja ter Planinsko in Cerkniško polje; kjer so ob poplavah dolgo stoječe vode, ne raste, malo nad najvišjim vodostajem pa bo iz zemlje pognal v vsej svoji lepoti. »Čeprav se te velike poplave zgodijo vsakih trideset ali štirideset let, rastlina v svojem genu ohranja spomin. Kot da bi mu nekaj reklo: 'Nima smisla biti nižje, ker se ti lahko kaj zgodi.'«

Šopek gre med tri prste

»Pri nas sem nekoč maja dopoldne plaval v morju, nato pa šel v hribe nabirat zvončke. Samo Slovenija ima na tako majhnem prostoru takšne razmere, in to boste težko našli še kje v svetu.« A kaj ko med belimi planjavami zvončkov pri nas zmeraj najdemo tudi plastenke, avtomobilske gume in druge smeti, ki po navadi kar frčijo iz mimovozečih avtomobilov. Prav tako smo kar malce pozabili, kako se zvončke nabira. »Veste, v tujini je šopek tisto, kar gre med tri prste, Slovenci pa nabiramo velikanske šopke, ki naj bi nam v dom prinesli pomlad. A zvončki ob centralni kurjavi uvenejo v le nekaj dneh.« K sreči so v naravi zaščiteni, so na seznamu zavarovanih vrst v Sloveniji. Naša uredba za navadni mali zvonček prepoveduje nabiranje podzemnih delov in semen.

Kot v eni izmed svojih knjig piše dr. Jože Bavcon: »Zvončki so skromni, ne nosijo glave pokonci, ampak so priklonjeni k tlom, kjer skrivajo svojo čebulico. Če jih torej hočemo opazovati in razumeti, se jim moramo tudi mi prikloniti.«

Poleg omenjene knjige so predstavili še knjigo Belo cvetoče različice v slovenski flori. Tako kot ljudje in živali so lahko tudi rastline albini. Bel cvet je le najbolj očiten pojav albinizma, ki pa v celoti ne ustreza resnici, saj so prisotni tudi drugi pigmenti. Delo obravnava te predstavnike pri različnih vrstah in rodovih, ki jih je dr. Jože Bavcon skozi desetletja terenskega dela našel v različnih koncih Slovenije.