Zveri ogrožajo Goranove 
pritlikave živali

BRKINI – V Brkinih že leta opažajo, da se divjad in zveri vse bolj približujejo naseljem. Divjemu prašiču so se pridružili volkovi, medvedi in krokarji, ki ogrožajo tudi mini živali na kmetiji Gorana Kinkele v vasi Podbeže na obrobju Brkinov. Poleg tega se morajo na nenavadni kmetiji spopadati še z nerazumnimi zakoni glede označevanja goveda.

Farma mini živali

Letos mineva dvajset let, odkar je Kinkela na svoji kmetiji začel gojiti nenavadno perutnino. Pritegnila ga je že kot osnovnošolca, ko je dobil par zlatih fazanov, v srednji šoli, ko je po naključju v oglasniku odkril gojitelja nenavadne perutnine iz Domžal, pa se je ljubezen do nevsakdanjih živih bitij dokončno razvila. Začel je gojiti okrasno perutnino in danes ima kaj pokazati. V zidanih objektih ob njegovi stanovanjski hiši domujejo: ena največjih pasem kokoši australorp, kokoši marans, ki nosijo rdeča jajca, vrsta aurokana, ki nese zelena z minimalno količino holesterola, golovratke, pasma, ki je bila po drugi svetovni vojni dokaj razširjena po brkinskih kmetijah, svilene japonske kure, kokoši leghorn …

Od leta 2000 so se perutnini pridružile še mini afriške in himalajske koze, mini ovce pasme ouessant, jakobove in kamerunske ovce, irski mini šetlandski konji in prašiči mangulica ter še mnogo drugih miniaturnih in nenavadnih živali. Pred štirimi leti je pripeljal tudi irsko mini govedo vrste dexter, ki slovi kot najmanjša tovrstna pasma na svetu. Ravno v teh dneh se je čredi petih krav in bika pridružil teliček, ki tehta vsega 15 kilogramov, visok pa je 45 centimetrov.

Medved in volk vedno bliže

»Govedo sem pripeljal predvsem zaradi zaraščanja parcel, ki postaja velik problem,« opozarja. Ne samo v Podbežah, po Brkinih in širši okolici ljudje travnikov ne kosijo več, saj se jim to ne izplača. »Mojim kravam zadostuje hektar stalnega pašnika, po sezoni košnje pa sem z ljudmi dogovorjen, da se lahko pasejo tudi na njihovem, saj so sosedje spoznali, da moje govedo ne povzroča škode, ker ima zelo majhno kopito, poleg tega pa sproti čisti in gnoji travnike,« pove. Pašnike bi lahko razširil tudi na območje, veliko do sedem hektarjev, a se za svoje živali boji.

»Strah me je širiti pašnike zaradi medveda in volka, saj opažam, da so zveri vedno bliže vasem.« Na poti v službo je le nekaj metrov od naselja naletel na volka in ga z mobilnikom tudi fotografiral. Da je res volk, so potrdili lovci. Kmalu je na pašniku naletel na ostanke svoje ovce, prizor, ki ga rejci drobnice v Čičariji, od Podbež je oddaljena le 10 kilometrov zračne linije, dobro poznajo. »Ne morem trditi, da jo je napadel volk, medved ali krokar. V bližini razkopana mravljišča pa kažejo, da je bil medved.« Lahko bi bil tudi volk, ki je pred časom kolegu na pašniku pokončal kar nekaj telet.

»Krivi smo sami, saj se gozd pri nas tako zarašča, da sega že do hiš. A kaj lahko stori peščica kmetov proti naravi? Medved je pri nas že deset let stalni obiskovalec, zato me skrbi za mamice, ki se tu sprehajajo z otroki. Sem proti ubijanju zveri, vendar volkovi in medvedi ne morejo živeti ob hišah. Morali bi jih uspavati in odpeljati tja, kamor spadajo,« je odločen Goran. Poleg zveri mu velike težave povzročajo tudi krokarji, ki so že pokončali dva kozlička.

Označevanje kot mučenje

Opozarja še na drugo težavo, s katero se spopada. Ko je k Štjfanovim pripeljal govedo dexter, je moral uradno registrirati kmetijo. »Kar je prav, če ne bi povzročilo novih težav. Vse druge mini živali sem moral označiti z oznakami za normalne živali. V tem primeru gre za mučenje, saj je bilo kar nekaj primerov, ko so si zaradi prevelikih oznak raztrgale ušesa. Naj jim dam novo oznako, s katero si bodo znova raztrgale ušesa?! Če jih ne označim, kot veleva zakon, pa bom plačal kazen. Predlagal sem čipiranje, ampak je predlog naletel na gluha ušesa,« z žalostjo pripoveduje.

Dodaja, da je zakon velikokrat nepravičen do kmetov, ki morajo imeti vodene vse evidence in oznake, medtem ko lahko lastniki mini živali v stanovanju z enakimi pasmami počnejo, kar hočejo. »Na tapeti smo samo kmetje, ki moramo imeti vse označeno, nekdo v stanovanju pa nič.« Tudi zato se je odločil, da mini prašičev, ki so v zadnjem času med ljudmi priljubljeni kot hišni ljubljenčki, ne odda vsakemu. »K meni je po prašička prišla neka fina gospa iz Lendave, za katero se je od daleč videlo, da ne bo dobro skrbela zanj, zato ji ga nisem oddal. Za živali je treba lepo skrbeti, ne da se jih naveličaš čez 14 dni in ne veš, kam z njimi.«

Priznava, da brez pomoči družine in razumevanja žene ne bi zmogel. Za tako veliko živali, četudi so mini, je treba pripraviti ogromno sena in druge hrane, osem ton porabljenega žita je dovolj zgovoren podatek. A ljubezen do živih bitij in 700 obiskovalcev na leto odtehtajo večino težav, s katerimi se sooča Štjfanova kmetija na robu Brkinov.