Zvečer ne vesta, ali bosta dočakala jutro

LJUTOMER – Če kdo ve, kako se te dni počuti živelj na poplavljenem Balkanu, sta to Hilda in Janez Slokan iz Cubra 19 pri Ljutomeru. Že tri leta jima pod Jeruzalemskimi goricami plaz ogroža hišo in drugo premoženje, vsak večer starši štirih sinov trepetajo, ali bodo živi dočakali jutro ali pa jih bo pokopala njihova hiša. Življenje Hilde, ki šteje 71 let, ter leto dni starejšega Janeza se je spremenilo v pravi pekel.

Prst krivde usmerjata v vinogradnike in njihove nestrokovne posege v naravo, saj so nad njunim domom pred leti odstranili terase ter trse zasadili navpično, tako da že malce močnejše deževje ali taljenje snega gmoto vali proti hiši. Breg je začelo spodkopavati, lanskega marca se je začel premikati in približevati. Jeseni se je plazenje stopnjevalo, te dni pa vse skupaj že spominja na pravo grozljivko, saj se tone zemlje že dotikajo zunanje stene njune spalnice.

V ponedeljek, ko se je po nekajdnevnem deževju, vetru in tudi mrazu le začelo pravo pomladno vreme, je murskosoboški regijski center za obveščanje poročal, da se je »ob 8.20 v naselju Cuber v občini Ljutomer ponovno začel premikati zemeljski plaz, ki je ogrožal stanovanjsko hišo. Na kraju dogodka so posredovali gasilci iz PGD Ljutomer, PGD Radomerje in PGD Mala Nedelja, ki so odstranili poškodovane podpornike in delno sanirali plazišče. Z deli bodo nadaljevali v naslednjih dneh ...«

Za zakonca Slokan in tudi za njune sina Igorja, snaho Andrejo ter vnuka Žana in Gala, ki živijo v sosednji hiši, so se torej začeli novi dnevi groze in strahu. Dobro se namreč zavedajo, da jim samo gasilci ne bodo mogli pomagati, za temeljito sanacijo plazišča pa nihče od odgovornih bojda nima denarja, niti ljutomerska občina ne, čeprav po Janezovih besedah pomaga, kolikor pač zmore.

Več bi po njegovem morala storiti država in sedanji lastnik vinograda, družba P&F Jeruzalem Ormož, ki pa je roko na srce takšno katastrofalno stanje podedovala že ob nakupu.

Hiša Slokanovih je na tem kraju stala veliko prej kot vinogradi nad njo, po nekaterih podatkih na tem kraju ljudje živijo že 170 let. Tudi sedanja lastnika sto jo podedovala od prednikov, jo nekoliko obnovila in dozidala manjši prizidek. Kislo se nasmehneta, ko se pošalita, da je preživela vse vojne vihre, kdo pa ve, ali bo tudi vinograd nad sabo. Zato s strahom spremljata vremenske napovedi in »vsak najmanjši šum, vsak nenavaden glas, karkoli slišim, že letim gledat z lučjo, kaj se dogaja, ali se plaz premika,« neprespane noči opisuje Janez, Hilda pa dodaja, da »če je bilo ponoči kolikor toliko mirno, takoj zjutraj, še preden začnem karkoli delati, hitim za hišo pogledat, ali se je kaj premaknilo in ali že potiska hišo. Resnično sva obupana in ne vem, kako dolgo bova zdržala tako.«

Da bi bilo morda najceneje, če bi ju kar izselili, menijo nekateri, vendar sta Slokanova odločena, da svojega doma ne bosta zapustila. Morda pa bosta na koncu v to celo prisiljena, saj je na terenu videti, da je rana na brežini po vsakih padavinah večja in da bo gmota začela prej ali slej potiskati hišo, čeprav so stari temelji zelo stabilni in je spodaj tudi klet. Da bi hišo rešila sama, ne zmoreta, potoži Janez. »Moja pokojnina je tako borna, da bi jo odnesla že dva delovna stroja po nekaj urah kopanja. Kaj naj potem čaka še en mesec, da bom spet imel denarja za nekaj ur kopanja, plaz pa se bo medtem še naprej premikal? In mi potem za kaj drugega ne bo ostal niti cent?«

Vendar pa, je odločen, samo tarnanje ju ne bo nikamor pripeljalo. »Hvala gasilcem in sosedom, ki vselej priskočijo na pomoč. Brez teh dobrih ljudi bi bila povsem nemočna, žal pa tudi oni niso vsemogočni. Tako kot niso piloti železniških tračnic, zemlja je močnejša tudi od njih.«