KRIŽ PRI TRSTU – Po pisanju včerajšnje izdaje tržaškega dnevnika Il Piccolo v mansardi župnišča cerkve v Križu pri Trstu na leseni gredi ostrešja še vedno visi vrv, ki si jo je 28. oktobra okoli vratu zategnil 48-letni slovenski župnik Maks Suard. »Nihče si je ne upa dotakniti in je sneti z grede, prevladuje tesnoba pri Križanih po samomoru priljubljenega očeta Maksa, ki je bil ovaden za spolni napad na trinajstletnico pred dolgimi sedemnajstimi leti. Slovenska skupnost skuša tragedijo doživljati v tišini, kot je zadnje dni živel župnik,« piše avtor prispevka v Il Piccolu.
Za sinovo smrt izvedel šele iz medijev Ob bolečem samomoru kriškega župnika Maksa Suarda sta si neodpustljiv spodrsljaj privoščili tržaška župnija in kvestura, ki je začela preiskovati vsa ozadja, ki so privedla do tega, da si je župnik sodil sam. V škofiji in na kvesturi niso poskrbeli, da bi o tragičnem koncu obvestili župnikovega očeta, ki je za sinovo smrt izvedel šele iz medijev. Ni še znano, kdaj in kje bo župnikov pogreb. O tem bo odločal oče. Izvedeli smo, da je Maks Suard v poslovilnem pismu izrazil željo, da ga upepelijo, kar je za duhovščino nenavadno. Župnik Suard je bil rojen v Sv. Ivanu v Trstu, oče je Italijan, njegova pokojna mati pa je bila slovenskega rodu. |
V nadaljevanju povzema zadnje dni in ure življenja Maksa Suarda po ovadbi, ki jo je proti njemu dala na tržaško kvesturo in župnijo zdaj 30-letna žrtev spolnega napada. Tržaški dnevnik piše, da kdor ga je videval zadnje dni, je opazil drugačno obnašanje kot običajno. Suard naj bi se po eni strani povsem zaprl vase, po drugi pa naj bi v njem tlela želja, da bi se izpovedal, je novinarju povedal domačin. Po prijavi je v sebi nosil vso težo bolečine, ki jo je pred sedemnajstimi leti prizadejal dekletu. Odgovornost je nase prevzel v soboto, 25. oktobra, ko ga je na pogovor na škofijo po prijavi za spolni napad povabil tržaški nadškof Gianpaolo Crepaldi. Ta naj bi župniku dejal, da se mora držati strogih pravil Vatikana in ga razrešiti vseh cerkvenih dolžnosti. Suard je nadškofa prosil, naj mu da dva dni časa, da napiše pismo za razrešitev in pismo, v katerem bo pojasnil vse, kar se je dogajalo pred sedemnajstimi leti.
V torek, 28. oktobra, ob 16.30 je nadškof Crepaldi s svojim tajnikom popoldne prišel v Križ, da bi prevzel pismo o razrešitvi. Vrata župnišča so bila zaklenjena, skozi okno pa se je videlo, da je v notranjosti prižgana luč. Župnik Suard se ni odzival na klice po mobilnem telefonu, zato sta s tajnikom poiskala žensko, ki je skrbela za čiščenje župnišča in je pri sebi imela nadomestne ključe. Na notranji strani vhodnih vrat je visel šop ključev, prižgana je bila peč na drva. Sprva so pomislili, da je oče Maks v drvarnici, na vrtu ali v kleti župnišča ali da ga je obšla slabost. Ker ga ni bilo niti v kuhinji, so se odločili, da se povzpnejo v mansardo župnišča. Na eni steni stopnišča je visela slovenska zastava, na drugi avstrijska. Vrata v mansardo so bila odprta, tedaj se je vsem trem, nadškofu, njegovemu tajniku in faranki, prikazal grozljiv prizor. Oče Maks je visel z vrvjo okoli vratu. »Oblečen je bil v zeleno suknjo, ki je značilna za avstrijske Tirolce in Korošce,« piše tržaški dnevnik.
Zbala se je
za nečakinjo
Pod prispevkom o zadnjih urah župnika Maksa Il Piccolo objavlja tudi pogovor s tržaškim psihiatrom Paolom Baiocchijem, ki med drugim razlaga, da je bil župnik sedemnajst let pod pritiskom krivde in sramu, kar naj bi pripeljalo tudi do samomora, še posebno sta oba dejavnika prevladala, ko je bil postavljen pred dejstvo, da bo moral sleči duhovniško togo. Baiocchi je prepričan, da je bil občutek krivde pometen pod preprogo kot nekakšen mehanizem obrambe. Soočanje s prijavo in nadškofom sta bili usodni. Župnik ni več videl izhoda, ni hotel, da bi se pojavljal med ljudmi pod težo greha, ki ga Cerkev obsoja. Nadškof Crepaldi je imel absolutno prav, da ga je povabil na pogovor in mu odkrito dejal, da ga bo razrešil vseh cerkvenih obveznosti. »Glede prijaviteljice, ki je sedemnajst let skrivnost o spolnem napadu tiščala v sebi, moram reči, da je zelo pogumna ženska, da se je odločila za prijavo. Zbala se je za nečakinjo, ki je obiskovala verouk pri župniku Suardu,« razlaga Baiocchi.
»To pismo je zate, Maks, v spomin!« Župnikovi nekdanji učenci in prijatelji so napisali javno pismo, v katerem se mu zahvaljujejo za lepe spomine in dobre stvari, ki jih je naredil. »Hvala, Maks,« je zapisala skupina. »Roka piše to, kar srce govori. Prikazal si se, potrkal na vrata, vstopil v razred in s tem v naša srca. Modra majica s kratkimi rokavi, resen izraz na obrazu, ki je včasih le popustil iskrenemu nasmehu.
Župnikovega očeta župnija in kvestura nista obvestili o tragediji. Foto: Iztok Umer Prijazen, dober nasmeh nas je vsakič približal tvoji pravi naravi. Lahko pišejo in govorijo kar koli o tebi, mi pa smo te poznali in tega ne moremo početi. Mi le vemo, da smo te poznali tako kot profesorja, pedagoga in človeka. Bil si vedno prisoten, povedal si vedno to, kar si imel v mislih, in če smo potrebovali pomoč, si bil naš steber. Vemo, da si bil posebnega značaja, zaprt, trmast in včasih težaven, ker nisi dopustil, da bi tuja mnenja vplivala na tvoje življenje in delovanje. Cenimo te, ker si bil topla, pogumna, iskrena oseba, ki se je vedno borila za resnico in zakonitost, pa tudi, ker si nam posredoval vrednote narodne zavesti in ljubezni do našega jezika ter kulture...« |
