GORNJI PETROVCI – Gotovo so bili v minulih dneh in tednih največ pohval in zahval poleg olimpijcev deležni tisoči pogumnih in požrtvovalnih gasilcev, ki so nesebično pomagali ljudem na Notranjskem, Primorskem, Gorenjskem in drugod, kjer so se spopadali s posledicami žledoloma. Na pomoč so jim pohiteli tudi gasilci iz Podravja in Pomurja, kjer narava tokrat ni kazala ostrih zob. Med 215 gasilci prvega »kontingenta« na Notranjskem sta bila Damijan Jaklin, župan občine Velika Polana, in Dejan Horvat, župnik v Gornji Petrovcih in Markovcih.
Prisluhne, gradi, kmetuje
Skromna, kot sta, sta želela ostati anonimna, a že zaradi javne narave njunega dela to skoraj ni mogoče. Kar še posebno velja za Horvata, ki ni le priljubljen ljudski duhovnik, temveč tudi kmet, gozdar, učitelj, gasilec, dober sosed, prijatelj.
Prijavil se je, ko je Pomurska gasilska zveza (PGZ) povabila prostovoljce na pomoč Notranjski. Skupaj z gasilskimi tovariši je v okolici Logatca pomagal štiri dni. Robert Lipič, podpoveljnik PGZ, nam je prišepnil, da je bil Dejan izjemno priden, deloven, pogumen in požrtvovalen: »Pod gasilsko uniformo se niti ni vedelo, da je gospod župnik, temveč le da je dober človek, ki želi pomagati sodržavljanom.«
Nič drugačen ni Dejan niti na svojem »delovnem mestu« na Goričkem, kjer že desetletja v sožitju, slogi in razumevanju živijo katoliki in evangeličani, Slovenci in Madžari, Romi in vsi drugi, ki tam domujejo ali tja zaidejo. K temu sožitju v župniji Gornji Petrovci z vasmi Križevci, Peskovci, Adrijanci, Lucova, Stanjevci, Boreča, Ženavlje, Neradnovci, Martinje, Šulinci ter župnijo Markovci, ki vključuje še Čepince, župnik Horvat prispeva veliko. Zato je izjemno priljubljen ne le med župljani, ampak kar med vsemi krajani. Ob posvečanju okoli 500 faranom največ časa nameni obnovi župnijskega doma. Ob tem, da je treba sproti obnavljati tudi cerkev, si Dejan najde čas še za kmetovanje. Župnija Markovci namreč razpolaga z okrog 20 hektarji njiv ter več kot 30 hektarji gozdov. Za obdelavo si je nabavil skoraj vso potrebno kmetijsko mehanizacijo in opremo.
Prav lepo je videti 40-letnega fanta za oltarjem, nekaj minut pozneje pa že v gumijastih škornjih na traktorju in v gozdu ali z zidarsko žlico v roki.
Župnijski dan in koline
Ker je župnik Dejan spoštovan kmet, ki ne le da živi med podeželani, ampak se je na podeželju, v Strehovcih, tudi rodil, se zaveda, kaj vse zahteva takšen način življenja – in to zna narediti. Vesel je, da mu župljani sledijo. Že pred časom si je med drugim omislil zanimiva in koristna dogodka oziroma prireditvi, ki še dodatno združujeta farane in sploh vse krajane ter obiskovalce. Poleg tega, da je izposloval nekakšne župnijske koline, kmečki praznik v pravem pomenu besede za domačine in goste, je jeseni, ko gre letina v shrambe, kašče in kleti, v Markovcih uvedel še župnijski dan. Z izdatno pomočjo faranov pripravijo dogodek, kakšnega se ne bi sramovali niti na kraljevskih dvorih ali predsedniških protokolarnih objektih. Izstopajoče jedi tega dne so značilno prekmurske: bograč, dödöli, kašnice različnih vrst, koline, krvavice, pečenice, odojki pa sadje, zelenjava, pecivo in sladice vseh vrst, oblik in okusov. Župnijski dan privabi od 600 do 700 domačinov in sosedov, pridejo pa tudi gostje iz Porabja ter od drugod. Ker jim je lepo, se razidejo z lepimi spomini on obljubami, da se ob letu osorej znova srečajo.
Župnik Dejan je ponosen na ekumensko slogo goričanskih katolikov in evangeličanov: »Mi moramo skupaj živeti, saj si soseda ne moreš izbirati. In zakaj bi se potem grdo gledali?«
Dejan živi na kmetih že od malega: »Odraščal sem v Strehovcih, na kmetiji pri dedku in babici. Če nisem bil v cerkvi, sem pomagal pri kmečkih opravilih.«
Najprej je bil ministrant v osnovni šoli, nato pa je sedel v klop srednje kmetijske šole. Odločitev, da bo dušni pastir, je sprejel v čebelnjaku, kjer je pogosto iskal in našel svoj mir. Dejanovo priznanje je zaradi odkritosti še posebno dragoceno: »Ni me toliko vodila želja služiti Bogu kot želja delati z ljudmi.« Da gre študirat teologijo, je domačim povedal le dva dni pred odhodom. Po končanem študiju je bil najprej kaplan v Beltincih in Lendavi, zdaj pa je že desetletje župnik v Gornjih Petrovcih in Markovcih.
Srčni Goričanci in Porabci Dejan Horvat vstaja že pred šesto uro. Če mu dopuščajo duhovne obveznosti, dan do večerne maše po navadi preživi med urejanjem okolice obeh župnij ali delom na polju in v gozdu. Ko postori pri sebi, gre pomagat še drugim. Pomoč je vzajemna, le v takšni je smisel sodelovanja in sožitja. Svojega duhovnega poslanstva zaradi kmečkih opravil nikakor ne zapostavlja: »Fizično delo lahko v hipu ustavim in preklopim na pastoralo.« Med pogovorom velikokrat omeni Porabje: »Ko tam prideš v gostilno, ti vsak v pozdrav stisne roko. Neverjetno, kakšen osebni stik se vzpostavi v le nekaj minutah.« Dejan se zaveda, zakaj mu, ko se srečujejo, ljudje tako radi pomahajo: »Brez sobivanja in medsebojne pomoči je na Goričkem težko preživeti. Mladi so se odselili, doma so ostali pretežno starejši ljudje, ki potrebujejo pomoč.« A ne mahajo mu le odrasli, ko se na primer na traktorju popelje skozi Gornje Petrovce. Ko pripelje do šole v Šalovcih, so v hipu, kot bi prepoznali župnikov traktor že po ropotu, otroški obrazi na oknih. |
