Župnik lastnemu stricu s kapelico zaprl pot!

LENDAVA – Zapuščinska razprava ne bi bila tako intrigantna, če ne bi bil vmešan dušni pastir. Pravzaprav naj bi bil mag. Simon Štihec, župnik v župniji sv. Jakoba v Dobrovniku, celo v glavni vlogi v zapuščinskih zdrahah družine Ivanec iz Gornjega Lakoša.

Tam se je rodil tudi Ludvik Ivanec, ki je v družinski hiši odraščal in živel vse do smrti očeta, ko je velika večina premoženja po darilni pogodbi pripadla njegovi sestri Gabrijeli Štihec. Drugi dediči naj ne bi, tako Ludvik, dobili niti nujnega deleža. Danes je 53-letnik na robu obupa.

Z ženo Gabrijelo imata tri otroke, eden je še mladoleten. »Vse življenje sva trdo garala, od zore do mraka, hude krize, ki jo doživljava, pa ni povzročila le izguba službe, temveč tudi zapuščinske zdrahe in neprestano nagajanje naših sorodnikov,« razlaga Ludvik. In polagoma razodeva: »Oba sva bila dolgo zaposlena v Nafti Petrochem, potem pa ostala brez službe. Žena pred tremi leti, jaz pred dvema. Začasno sem sicer dobil zaposlitev v nekem gradbenem podjetju, ne vem, kako dolgo bo šlo... Dokler niso začeli nagajati sorodniki z nečakom in mojim birmancem, župnikom Simonom Štihcem na čelu, je bilo še znosno. Zaradi nepotrebnih zdrah z njim pa smo prikrajšani že za najmanj 15.000 evrov, kolikor so doslej nanesli različni stroški in druga pravdanja. Ker nimam denarja za odvetnike, na sodišču pa sem običajno potegnil najkrajšo, me, denimo, čaka še 40 ur družbenokoristnega dela, kot je zadnjič določilo sodišče, pa čeprav svojemu nečaku nisem grozil,« z dlanjo na srcu zatrjuje naš sogovornik Ludvik Ivanec. Menda se je z njim poskušal dogovoriti, pa ni bilo posluha.

Živeli v svinjaku

»Težave so se začele, ko je bil oče Ludvik že na smrtni postelji in je podpisal nekakšno darilo pogodbo, za katero nihče ni vedel, saj tudi oče ni vedel, kaj podpisuje, bil je že povsem na koncu. Ko je umrl, marca 2010, pa se je začelo,« se spominja Ludvik. »Pravzaprav se je vsa kalvarija začela po zapuščinski razpravi na sodišču, takrat so se začeli pritiski, tako name kot tudi na mojo družino. Morali smo se izseliti celo iz družinske hiše, ki je po zapuščinski pogodbi pripadla sestri. Sprva smo si našli streho nad glavo pri sosedu, premestili smo svinje in tam živeli dve leti. V tem času smo si kupili parcelo in začeli graditi: najprej gospodarsko poslopje, nato hišo. Že takrat so mi nagajali, saj so pogosto klicali inšpektorje in mi kar naprej metali polena pod noge. Sestrin sin Simon je celo izustil, da me bo uničil. Čeprav mi je pripadla dovozna pot, kar je razvidno iz zapuščinskega zapisnika, mi ni in ni dovolil do mojih njiv. Res je, da ni bila vrisana, a sem bil prepričan, da bosta dogovor in zapis na sodišču zadostovala. Če nimaš zarisano in nimaš denarja za odvetnika, potem na sodišču nimaš nobene možnosti. Naposled je nečak na naši dovozni poti postavil kapelico, s čimer je dal dokončno vedeti, da so naše njive odrezane od nas. Simon je vse prepisal nase, zato so se naše možnosti za našo služnostno pot končale,« pripoveduje Ludvik, ki je večino zemljišča, do katerega danes ne more, kupil sam, tam so sadili krompir, deteljo za prašiče itd.

Posojal mu je fička

Še preden je Štihec zgradil kapelico, so bile že težave z uporabo dovozne ceste, a so jim po posredovanju policistov običajno odklenili ograjo. Ko pa je bila zgrajena kapela, niti te možnosti ni bilo več. »Ne vem, zakaj mi nagaja in zakaj se mi maščuje, saj mu nikoli nisem nič slabega storil. Kvečjemu sem mu že od malega veliko pomagal. Bil sem mu birmanski boter, ga prevažal z avtom, mu posojal svojega fička, ko ga je potreboval, in še bi lahko našteval. Ne vem, kakšno korist ima on, če ne morem obdelovati svojih njiv. Duhovnik je in v duhu krščanske vere bi moral nekako umiriti stanje, namesto tega pa širi sovraštvo in me toži, denimo, že zaradi našega psa, ki je skočil čez ograjo, saj domačiji mejita. Boli naju, da nama nihče ne verjame, vseeno upam, da se bo to nekoč spremenilo,« je optimističen Ludvik Ivanec, ki pa se najbolj boji, da bo počasi vse skupaj preseglo vse meje in bo... »Takrat se lahko vse zgodi!«

Ivanec je še posebno jezen tudi na občinske organe, ki da ne opravljajo svojih obveznosti, če bi, seveda ne bi dovolili, da v središču vasi stoji zapuščeno območje, kjer je v travi zaraščeno njegovo orodje, vsa oprema, obračalnik, koruznjak... »Jaz bi še naprej obdeloval in urejal, izpolnil bi tudi sleherne zahteve okoljskega inšpektorja, vse skupaj odstranil iz narave, pa žal ne morem priti do svojega zemljišča! Zaradi tega sem nečaka tožil, saj je iz zapisnika iz zapuščinske razprave jasno vidno, da mi dovoz do mojih treh njiv pripada, kljub temu mi na sodišču – ni uspelo. In tako mi je onemogočeno delo na mojih njivah, te pa se seveda zaraščajo.«

Seveda smo to poskušali preveriti tudi pri župniku Simonu Štihcu, ki pa nam je le na kratko povedal, da je zanj »zadeva končana« in da je domnevno sporno zemljišče njegova nesporna lastnina. »Zato bom za vsako objavljeno laž sodno preganjal tako njega kot tudi vas (op.: mislil je na podpisanega avtorja tega prispevka), saj ni bilo tam prav nobene poti, po kateri bi se kdo drug prevažal. Veste, na svojem zemljišču lahko delam, kar želim!« je še ostro odvrnil Štihec, čeprav ga je tudi njegov odvetnik Dejan Rituper poskušal nagovoriti k sodelovanju.