POROKA


Župnik Gabrijel se danes poroči

Objavljeno 26. oktober 2013 12.18 | Posodobljeno 25. oktober 2013 20.04 | Piše: Vladimir Jerman

Gabrijel Knez je po 34 letih duhovništva zaprosil škofa za razrešitev.

Gabrijel in Breda odslej zakonca Knez. Foto: Dejan Javornik

MAKOLE – Človek obrača, Bog obrne pravi pregovor, in tako nekako se je pravkar zgodilo na zahodnem koncu Haloz, v župniji Makole. Ljubezen, ki se je vnela med 60-letnim župnikom Gabrijelom Knezom in 20 let mlajšo župljanko Bredo in ki jo prav danes potrjujeta s civilno poroko, ni mogla uiti javni pozornosti. Še najmanj zavoljo starostne razlike, približno enako starejši od Brede je bil tudi bivši mož, s katerim imata tri hčere.

V poklicu srečen in zadovoljen

Gabrijel Knez je leta 1979 začel duhovniško pot kot kaplan v Šoštanju, pet let pozneje je postal župnik v Slovenski Bistrici, nato je kar 26 let skrbel za župnijo Stari trg pri Slovenj Gradcu ter soupravljal župnijo Sele. Avgusta lani je prevzel župnijo Makole s soupravljanjem župnije Studenice. Kar se je zdaj odvilo, se nikakor ni iz morebitnega razočaranja, zatrdi: »Bil sem zelo srečen duhovnik z veliko ljubeznijo do svojega poklica. Zelo rad sem maševal, otroke učil verouk. « Župljanom se je izpovedal v nedeljo, 13. oktobra: »Zjutraj malo pred peto sem dobil navdih. Kako je z vama z Bredo, povej faranom v obeh župnijah pri vseh treh mašah.« Zdaj že razrešeni župnik pove: »Razodel sem skozi vso mašo – v uvodu, pridigi in še pri pozdravu miru in sprave ter oznanilih. Izpovedal sem se iz dna duše.«

Presenečenje župljanov, da je neki duhovnik priznal razmerje z žensko v isti župniji, je bilo veliko: »Številni so bili navdušeni, da sem zbral pogum, priznal in povedal. Ničesar nisem tajil in nič olepševal. Pri tem sem čutil kesanje in obžaloval samo to, če sem koga s tem, ko so se po župniji širile govorice o meni in Bredi, pohujšal. Če je pri kom do tega prišlo, bova z Bredo poskušala popraviti z življenjem med župljani, saj ostajam tukaj v njenem stanovanju, v njeni hiši.«

Zgodila se mu je ljubezen do svoje gospodinje: »Bil sem prav tako srečen z njo kot v duhovništvu – toda sedel sem na dveh stolih. Uskladiti to dvoje, biti srečen v razmerju z njo in v duhovniškem poklicu hkrati ob govoricah, ki so se širile po župniji, ni bilo mogoče. Tisto nedeljsko jutro sem v sebi spoznal, da moram temu narediti konec, da moram sesti na en ali drugi stol. In ono drugo stran pozabiti ter opustiti.«

Odločitev, kaj naj pretehta, ni bila prav lahka: »Dolge mesece sem spoznaval, kaj pomenim svoji gospodinji, da se je ob meni kakor na novo rodila in postala čisto druga oseba, ki je na življenje znova gledala vedro, ob meni se ji je, kot je govorila, odprl nov svet, in ob svojih treh hčerah in materi, s katerimi živi, je spet začutila srečo v družini. To vse mi je dalo vedeti, da je ne smem zapustiti ali ji obrniti hrbta, zato da bi rešil svoj duhovniški poklic, saj bi jo tako pahnil nazaj v prejšnje življenje.«

Usodni poljub za rojstni dan

Bredino družino je spoznal že prvi teden po prihodu v Makole: »Ko so me povabili, da mi ponudijo gospodinjstvo na svojem domu, sem sprejel prav rad in vesel, dasi sem s tem premalo zavaroval svoj duhovniški poklic, ampak sem tvegal razna sumničenja in govorice. A več kot pol leta nisem vedel za nobena Bredina čustva in bil tako rekoč slep in gluh za njeno ljubezen do mene, ki jo je že gojila v srcu. To, da me ljubi in da sem jaz vzrok, da se je tako spremenila na bolje, se je razodelo ob moji 60-letnici februarja letos. Ko sem ji tudi jaz pokazal svoja čustva in ko mi je čestitala ob jubileju, je prišlo med nama v kuhinji župnišča do objema in poljuba, tako dolgega, da je komaj še ostalo kaj časa za zajtrk, saj se mi je mudilo maševat v Studenice.«

Še zdaleč pa ni slutil usodnosti tega poljuba: »Ker je razodel vse. Odtlej mi je še večkrat in vse bolj zatrjevala, da sem jaz njeno zdravilo. Dolga leta je namreč zaradi vse večje potrtosti zaradi nesrečnega življenja s prvim možem jemala antidepresive, ki so jo napravili zelo debelušno, imela je 130 kilogramov, če ne več, in je do zdaj shujšala za 58. Rekel sem ji namreč, da bi počasi prenehala z antidepresivi, in res se jih je v nekaj mesecih rešila ter z ločevalno dieto – brez pomoči zdravnika – zelo uspešno shujšala. Kot duhovnik tudi nisem mogel dopustiti, da bi se vrnila v staro stanje, kar je rekla, da bi se, če bi se oddaljil od nje.«

Prišla je torej predprejšnja nedelja, ko je Gabrijel izpovedal vso resnico: »Ničesar nisem olepševal. Po teh mašah sem bil miren in srečen kot še nikoli. Odločil sem za življenje z Bredo. Sprejel sem to nalogo, da bom dober mož njej in krušni oče njenim hčerkam. Več kot 34 let duhovništva sem tisto nedeljo pri vsaki maši položil na oltar Bogu v zahvalo in se pred ljudmi v cerkvi odpovedal mašništvu, zato da bi zaživel s svojo ljubljeno osebo. Hkrati pa sem povedal, da bom drugi dan klical škofa v Celje in mu vse enako razodel. In še sem rekel, da morda mašujem zadnjikrat med njimi tukaj s tega oltarja, da pa to ni več v mojih rokah, ampak v Božjih in rokah škofa ter Cerkve, ali mi bodo dovolili maševati in učiti verouk še do naslednje nedelje, ko bo morda prišel drug duhovnik. Tisto popoldne sem preživel izjemno miren, vest mi ni imela ničesar več očitati, izpovedal sem se vsem župljanom.«

Pogovor s škofom

Prejšnji ponedeljek, 14. oktobra, je po opravljeni jutranji maši, ne da bi vedel, da je zadnja, poklical škofa dr. Stanislava Lipovška: »Vprašal sem ga, ali pridem k njemu, da se osebno pogovoriva. Dejal je, da ni treba, da sem tako že prejšnji dan vse povedal župljanom in da sem se odpovedal duhovništvu. Ni me obtoževal niti poskušal prepričevati, ko sem mu posebej rekel, da poti nazaj ni, da sem se odločil in da mi je popolnoma jasno, kako naprej. Dal je samo kratka in jasna navodila, da od te ure dalje ne mašujem več in tudi verouka ne poučujem več. Dejal je še, naj se umaknem v zasebno življenje in se preselim k njej. Škofu sem tudi povedal, da se bova z Bredo kar najhitreje civilno poročila in da bom sprožil postopek za svojo laizacijo. Breda pa, da bo odprla postopek za dokaz ničnosti zakonske zveze s svojim prvim možem. Z njim se je razvezala pred dvema mesecema. Škofa sem še vprašal, kako gleda na to in ali imam možnosti, da me Cerkev razreši kleriškega stanu z vsemi obveznostmi vključno z zvestobo celibatu, kar bi mi omogočilo tudi cerkveno poroko. Odgovoril je, da imam te možnosti, da pa tak proces traja približno eno leto. Tudi sem ga prosil, ali me sprejme, da pri njem opravim spoved, pa je odgovoril, da ne, ker škofovska in spovedniška služba v mojem in podobnih primerih nista združljivi. Svetoval mi je, da grem na Ptujsko Goro in si najdem spovednika med tamkajšnjimi patri minoriti.« Še isti dan sta Gabrijel in Breda šla na matični urad in uredila, da se civilno poročita že v soboto, 26. oktobra.

Ptujska Gora odprla nebesa

Preteklo nedeljo sta skupaj šla na Ptujsko Goro: »Pri Gorski Mariji zavetnici sva našla milost, da sva se tako jaz kot tudi ona temeljito in globoko spovedala. Oba sva dobila odvezo in dovoljenje, da prihajava k svetemu obhajilu, vendar ne v domači župniji. Vse to zaradi tega, ker se v kratkem civilno poročiva – sicer z namenom, da se poročiva tudi cerkveno, brž ko bo mogoče. Zunaj pred baziliko sva se tesno objela, poljubila in sklenila, da bova k spovedi na Goro prihajala vsak mesec k temu istemu patru, in prav njega tudi prosila za cerkveno poroko.«

Po vsem tem je Gabrijel v sebi miren, kot ni bil še nikoli: »Ob Bredi pa srečen tako, kot sem kdaj bil najbolj srečen pri maševanju.«

V prejšnjih župnijah, še izpove, duhovništva ni živel tako čisto, da bi bil lahko popolnoma srečen: »To sem tudi priznal Bredi in povedal, da ona ni tista, ki bi mi vzela nedolžnost. Izgubil sem jo že prej. Je pa prva, ki se je z menoj začela bati za mojo večnost, za moja nebesa in mi dala moč za to izpoved in priznanje, da je Kristus mogel tudi mene odrešiti, da sem zdaj notranje osvobojen tega bremena dvojnega življenja, ki ni v skladu z zakonikom cerkvenega prava in tradicijo Cerkve. Bil bi dober in srečen duhovnik, če bi bil poročen in hkrati duhovnik, a to zaradi celibata, ki sem se mu zaobljubil, ni mogoče. Tako kot sem jaz Bredi pomagal iz prejšnjega življenja, je ona meni iz duhovništva, v katerem nisem bil cel, a so bila nebesa zame vprašljiva. Ko sva se z Bredo vozila s Ptujske Gore domov, po tej spovedi, sem ji rekel: 'Če danes ali jutri umrjem, nisem več v strahu za svoja nebesa. Ti si mi pomagala k temu.'«

V makolsko župnišče se te dni vseljuje novi župnik. Gabrijel mu je ponudil svojo pomoč pri pripravljanju župnijskega glasila Zvonček, z Bredo pa bosta še naprej prihajala k maši. To jima je dovoljeno, a z nekaj zadržki: »Želela je še naprej pred mašo moliti rožni venec, jaz pa sem preteklo nedeljo po dogovoru s pevovodkinjo pel na cerkvenem koru. Vendar dekan in škof menita, naj se v domači župniji v ničemer ne izpostavljava. Tako bova v nedeljo šla samo k maši.«

Opuščanje, ki je slabilo moči

Gabrijel Knez je še povedal: »Z Bredo in njeno družino skupaj molimo rožni venec in tudi brevir, ki sem ga kot župnik zanemarjal. Da sem to opuščal, je tudi slabilo moje moči, da bi ostal zvest celibatu.«

Deli s prijatelji