Županova zelenjava s težkimi kovinami za vrtec in šolo

So kraji v Sloveniji, ki so bolj čutili breme industrijskega napredka v prejšnji in sedanji državi; mednje zagotovo spadajo kraji ob Soči, ki jim je okolje in življenje spreminjala tovarna Salonit iz Anhovega. Marsikdo je znotraj tovarniških zidov dobil delo, nekateri še bolezen; potem se je razvedelo, kaj je azbest in kako škodljiv je. »Azbest je oblast prikrivala, to je zdaj jasno,« povzame župan Kanala ob Soči Andrej Maffi.

»Hči je danes stara 47 let. Se še spomni šolskih dni, ko so imeli telovadbo, kako je bilo veselo na tistem mehkem – pa je bil azbest! Oni pa so vsi veseli hodili domov, kdo je takrat vedel, kaj je azbest,« pravi krajanka Laura Kramar, ki iz kanalskega vrtca odhaja s tri in pol leta starim vnukom. Sedem vnukov ima Laura, sedem razlogov za veselje in enega za skrb; namreč nov vrt, ki ga načrtuje župan Maffi. Vrt naj bi bil na Gorenjem Polju, nekaj sto metrov zračne črte od tovarne Salonit: »Ni primerno, ampak ne gledajo na to. Ko so začeli kuriti, tudi nismo vedeli, kaj kurijo – pa delajo na svojo roko, krajani pa imamo obolele, pa nismo vedeli, od česa.«

Nikelj in kadmij v korenju

»Zelo aktualna tema je, koliko kilometrov prepotuje hrana do uporabnikov. Na Gorenjem Polju je okoli sedem hektarjev zemlje, ki se že obdeluje,« svojo idejo pojasnjuje Maffi: »Voda je že tam pa tudi vodarna – ki je trenutno v lasti Salonita za tehnološko in pitno vodo. Meni je kapnilo, da bi lahko bilo namakanje tudi za njive, in še – namakalni sistem bi plačala država oziroma bi bil iz evropskih sredstev, tako smo skvačkali vso zgodbo,« pojasnjuje korake od ideje naprej. Prvo se je ob idejo spotaknilo ekološko društvo, ki sicer opozarja na onesnaženost okolja, župan pa jim vrača, da je njihova skrb neutemeljena in pretirana kot že večkrat doslej. A ker župan že leta za industrijo najde precej razumevanja, na Maffija v lokalnem okolju leti več kritik kot na Salonit!

Na Gorenjem Polju srečamo Radivoja Goljevščka, enega izmed lastnikov zemljišča, predvidenega za bodoči lokalni vrt – zdaj tam Goljevščkovi zase gojijo poljščine, nekaj je travinja in koruze za živino: »Šele eno leto, niti ne toliko, se govori o nevarnih snoveh v zemlji. Prej ni nihče omenil, da je tu kaj nevarno. Tovarna govori, da je tu naravno toliko snovi, jaz pa nisem specialist za to. Kurijo pa odpadno olje, za gume so rekli, da jih ne več,« pripoveduje in opiše, da je vendarle bolje kot nekoč: »Prahu je bilo prej več, z očesom si ga videl, zdaj ga je malo manj.« Z meritvami, ki jih je opravil kmetijski inštitut, so ugotovili, da je v pridelkih mogoče kopičenje težkih kovin, predvsem niklja in kadmija, ki sta navrgla opozorilne in mejne vrednosti – na to župan odgovarja: »Pričakoval sem slabše rezultate.« Snovi se kopičijo predvsem v pridelkih, ki rastejo pod zemljo, zato na njivi ne bo mogoče gojiti korenja, špinače, peteršilja, rdeče pese ali krompirja. Župan se ne da ugnati in je še naprej navdušen: »A ni lepo, da točno vemo, kaj lahko gojimo in česa ne? Ti pridelki bodo lahko fižol, grah, melone in paradižnik.« Ker je bilo precej govora o taisti zelenjavi v lokalni šoli in vrtcu, župana vprašamo, ali ima pomisleke, da bi tako zelenjavo dal otrokom: »Če se upošteva omejitve, kaj se lahko sadi in česa ne, ne vidim težav. Šole in vrtci imajo tako in tako javno naročanje in jaz ne vem, od kod bo ravnateljica dobila hrano – me pa zanima, ali bo imela tako natančne analize, kot če bi dobila zelenjavo s tega območja. Sicer pa mi nič ne ponujamo, ker še nimamo zemlje.«

Šola in vrtec nimata pojma

Maffi bi šel tudi v odkup teh zemljišč, ker da se izplača: »Če mi bo Evropska unija šenkala namakalni sistem za teh sedem hektarjev, a jih ne bom vzel? Saj bi bil norec, 250 jurjev nepovratnih sredstev dobimo.« Maffija še posebno intrigira ideja, da bi zasadili tudi namizno grozdje: »Je umrla šjora in je ena krasna njiva. Za grozdje pa potrebujemo samo dve reči: namakanje in mrežo proti ptičem.«

Ravnateljico kanalske osnovne šole in vrtca Milko Zimic smo presenetili z obiskom pa tudi tematiko: »Smo znotraj petletnega sistema javnega naročanja in ne čutim zagat z nabavo živil, nimamo niti namena zdaj česar koli spreminjati. Če izstopimo, nosimo določene posledice, in jaz se s tem sploh ne ukvarjam.« K Zimičevi ni nihče prišel z idejo, da bi postali lokalni kupci njihovih proizvodov: »Vem, da je bila neka okrogla miza, vendar iz lokalnega okolja nismo bili neposredno pozvani.« Sicer meni, da bi bilo simpatično imeti kratke verige dobave, a dodaja: »Ne vem pa, ali sem kompetentna, da odločam, kaj je zdravo in kaj ni.«

Skeptik glede bodočega občinskega vrta za otroke je tudi Goljevšček, ki nad prodajo zemljišča občini ni navdušen: »Kaj češ prodati zemljo … Ampak to je nemogoče preplastiti, kot oni pravijo. Oni morajo zaustaviti zastrupljanje iz tovarne, nič drugega ni mogoče.« Dvomi tudi o upravičenosti namakalnega sistema, dasiravno župan razlaga, da bi se pridelava najmanj potrojila: »Namakalni sistem – težko in drago. Če si dva ali tri tedne brez vode, bi pomagala cev iz Soče. Da pa bo tu ne vem kakšen namakalni sistem, pa nisem prepričan. Imeti moraš pokrite rastlinjake, ne moreš kar tako gojiti.«

Župan ima torej idejo, nima pa še odkupljene zemlje, namakalnega sistema iz evronovcev ter (izobraževalnega) kupca za občinsko zelenjavo. Očitno zelenjava ne bo končala na otroških krožnikih – a še to zaradi šolskega sistema; če bi bila šola pod neposredno komando občine, te ovire ne bi bilo. »Žalostno, da si upa sploh pomisliti na kaj takega. Jaz ne bi na to pomislila ob onesnaženosti in še zraven tovarne,« je dejala mama enega od osnovnošolcev, s katerim je nato odšla domov. Zanjo je edina (a zadostna) varovalka, da bo županova zelenjava v šolski prehrambni sistem vendarle prišla težje, kot pridejo težke kovine v zelenjavo.