Piran ima pestro zgodovino in v njegovem mestnem arhivu, ki je eden najstarejših v Sloveniji, se najde marsikaj koristnega za današnje čase. Iz piranskih statutov, starih več kot 700 let, bi se tako lahko morda kaj naučili o demokraciji, predvsem pa o morali vodenja države. Na to so ob nedavnih Dnevih evropske kulturne dediščine (DEKD) opozorili v piranskem Društvu ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot. Ker je bila letos tema Dediščina okoli nas, so priredili sprehod po piranskih trgih, kjer so njihovi člani v kostumih pripovedovali o nekdanjem življenju v mestu.
Enoletni mandat je dovolj
Blizu svetilnika na Turšičevem trgu je novi sodelavec mestnega arhiva Piran Matej Muženič slikovito predstavil kopico zanimivosti iz piranskih statutov, ki jih je mesto imelo že od leta 1274. Piran je bil namreč prvo mesto na današnjih slovenskih tleh, ki je kodificiralo svoje pravne norme in običaje v enotno knjigo statutov. Tvorec prvega znanega je bil beneški plemič Johannes Campolo, ki je kot podestat (župan) tega leta prevzel piransko občino. Ob imenovanju je poudaril, da funkcije ne sprejema zaradi plače in ugodnosti, pač pa izključno iz ljubezni do mesta. Med Pirančani je bil tako priljubljen, da so predlagali povišanje njegove letne plače z 400 na 500 liber. Po takratnih cenah vina je to pomenilo 4200 litrov belega vina. Danes je liter običajnega belega vina okoli 2,5 evra in izračun pokaže, da je bila njegova letna plača v primerjavi s sedanjimi časi okoli 10.000 evrov, torej slabih 900 evrov na mesec.
Po njegovem statutu je mandat župana lahko trajal le eno leto, ob izteku tega obdobja eno leto ni smel zaprositi za vnovičen mandat niti predlagati naslednika v izvolitev. Ob koncu mandata je moral zapustiti mesto v svobodi in blagostanju. Kljub veliki moči podestat ni smel samovoljno spreminjati mestnih statutov, ki so jih praviloma popravljali vsakih 25 let. Danes si vsaka vlada ali minister poskuša pisati zakone po svoji meri...
Kletvice in žalitve prepovedane
Statut ni bil obsežen, čeprav je zajemal skoraj vsa področja, od upravnega, gospodarskega, dednega, družinskega, civilnega do kazenskega prava in podobna. Bil je pregleden, natančen, nedvoumen in na visoki ravni pravne ter moralne doslednosti. »Med nekaterimi zapovedmi, ki so krojile vsakdan posameznika, so bili strogo prepovedane kletvice in žaljenje svetnikov, podestata ter občinskih uradnikov. Prepovedano je bilo kockanje na vseh javnih mestih, nošenje orožja, gostiti prodajalke ljubezni v gostilnah, točiti vino pred jutranjo mašo in omamljati druge z raznimi napoji. Za slednji delikt so moškega obglavili, žensko pa sežgali, in sploh je statut narekoval hude denarne, telesne in smrtne kazni. Že za manjše prekrške je sledilo rezanje udov (odrezan mezinec je veljal le za pol uda), žigosanje z žarečim železom in bičanje. Smrtna kazen je bila lahko izvedena z obglavljenjem, obešanjem, redkeje pa tudi s sežigom,« pravi Matej Muženič.
Vsak obdolženec je bil pozvan, da se v štirih dneh zglasi pred podestatom in njegovimi sodniki, da pove svojo stran zgodbe, da prizna, obžaluje ali da se opraviči. Če se obdolženec ni pojavil v tem roku, je to veljalo za priznanje zločina ter so mu sodili v odsotnosti. Če je bil obsojen na smrtno kazen, ga je v prihodnosti lahko kdor koli ubil, na da bi odgovarjal za svoje dejanje. Kljub krutim kaznim je oblast temeljila na demokratičnih načelih, kajti vseskozi je delovala po principu rimskega prava Nula pena sine lege (nobene kazni brez zakona) in Dura lex, sed legs (še tako trd zakon, vendar zakon).«
| Konzuli namesto župana Tako kot člane obeh svetov so volili tudi sodnike, konzule, rektorje, statutarje, komornike, skladiščnike moke in žita, občinske klicarje ter druge javne uslužbence. Njihove funkcije so največkrat trajale le nekaj mesecev ali največ eno leto, da se niso izpridili. In omenimo še poučen primer piranskega reševanja krize vladanja. Če iz katerega koli razloga niso izvolili župana, so za leto dni izvolili štiri konzule. Vsak je vladal tri mesece, preostali trije pa so ga nadzirali. |
