CELJE – Je celjski župan Bojan Šrot res grozil Alešu Metličarju, enemu od glavnih koordinatorjev demonstracij po državi? Je mogoče, da so se grožnje nanašale celo na njegove otroke? Metličar zatrjuje, da je res tako, in v dokaz pokaže županova kratka telefonska sporočila (esemese). Šrot odgovarja, da nesojeni organizator uličnih protestov v svojih esemesih spodbuja k nasilju, kar je kaznivo dejanje.
'Poklicni demonstrant' v esemesih spodbuja k nasilju?
Metličar je na čelu Gibanja združenega ljudstva Slovenije, prek esemesov redno obvešča javnost o svojih dejanjih, tako je bilo tudi z domnevno grozilnimi sporočili. Šrot ga je v času, ko so bili v knežjem mestu napovedani protesti, označil za poklicnega demonstranta, saj ga je bilo po televiziji videti v prvih vrstah v Mariboru, Kranju, Ljubljani in še kje, da pa se z njim nikoli ni sestal, niti nima tega namena.
Metličar je povedal, da so se težave začele zadnjo nedeljo, ko je prek SMS-sporočila nekaj tisoč ljudem v celjski regiji razposlal številko Šrotovega mobilnika in jih pozval, da Kanglerjevemu podporniku z nežnimi esemesi ali klicem popestrijo nedeljo. »Predhodno sem ga sam poklical in se hotel pogovoriti, a sva končala v 15 sekundah. Mi je rekel, da gleda tekmo.« Ve, da so županu ljudje pošiljali ostra sporočila, nekateri so se pred tem z njim še posvetovali. Dejal jim je, naj napišejo, kar pač mislijo, a po pravici. Pretežno naj bi župana spraševali po odstopu in okoli Franca Kanglerja.
Kdo komu grozi in kdo koga pri tem jemlje resno? »On sam je problem. Nadleguje pol Celja, očitno si lahko vse privošči. Tudi vi si ga boste kmalu nakopali na vrat. Nekdo ga je pred kratkim že premlatil,« se ni dal Bojan Šrot in citiral Delovo iskrico: Grozijo slabiči, ker so prepričani, da grožnje na druge učinkujejo enako, kot bi na njih. Metličar pojasnjuje, da je župan zadevo očitno vzel osebno in da mu popuščajo živci. »Ne merimo na njegovo družino in prijatelje, temveč zahtevamo, da odstopi, zato tudi demonstracije. Nikoli ne vmešavamo najbližjih, še najmanj otrok.« Župan pove drugače: »Njegovi so mi rekli, da mi bodo hišo zažgali, odgovoril sem mu enako. Živim v svojem domu s štirimi otroki in 82-letno mamo. Nihče mi ne bo grozil! Naj kar pride in poskusi!«
Metličar je naslednjega dne Šrotu poslal še SMS-sporočilo z – kot sam ocenjuje – radikalno, ne pa grozilno vsebino (v vednost so ga prejeli nekateri policisti). Napisal mu je, da je napočil čas za odstop, kar velja tudi za mestne svetnike, saj da so vsi skupaj izgubili načela in vrednote malega človeka, župan pa da se je umazal s posli, držal je palico bratoma, ki da sta goljufa. Piše še, da so v glavah reveži, ki zaničujejo male ljudi, ter zdaj z marcem napoveduje svojo vrnitev v Celje, s tem pa stopnjevanje pritiska. »Drugače bo kot v Mariboru, a če želite, se v našem Celju lahko ponovi Maribor. Zapomnite si, mesto ni vaše, pripada ljudstvu, ki bo podpiralo naša dejanja zoper vas, barabune. Toplo vam priporočamo, da razmislite, kaj boste storili, barabuni lopovski.« To je povzetek obsežnega esemesa, za katerega Metličar pravi, da se je drugim prejemnikom zdel pozitiven in korekten, in ne pomeni nobenih groženj.
»Županovih otrok nikoli nisem omenjal«
Bojan Šrot pravi, da Metličarja ne jemlje več resno, zato niti na policijo ne gre več. »Novinarji jih hranite. Če nimajo medijske podpore, so ničla.« Kaj več v zvezi z grožnjami župan ni povedal. Zato pa je Metličar veliko bolj zgovoren. »V sredo dobim od Šrota esemes, češ da mu je nekaj ljudi dejalo, da mi bodo polomili noge, a da jim je odvrnil, da za kaj takega ni potrebe. To me ni motilo, vajen sem poškodb, te krepijo človeka. Nakar dobim naslednjega, da tudi on ve, kje živijo moji otroci. To pa je že delikatno. Začel sem razmišljati, kaj naj bi ta tiha grožnja pomenila. Odločil sem se, da bomo ne glede na grožnje mojim otrokom marca nadaljevali pritiske na občino, če nas bo ljudstvo še podpiralo. Če pa bi se otrokom kar koli zgodilo, vem, kako bom odgovoril.«
V sporočilu se je župan Metličarju ironično zahvalil, koliko ljudi ga je klicalo in mu izrazilo podporo, hkrati pa bilo zgroženih nad njegovim pisanjem. To ga je prijetno presenetilo, zato bo Metličarju dal za pivo ali špricar. V sredo, takoj, ko je dobil sporočilo, ki se nanaša na otroke, je Metličar župana poskušal poiskati in vprašati, kaj je dejansko mislil. »Telefonskega klica mi ni vrnil, v njegovem kabinetu so mi rekli, da ga ni. Poskusil sem še pri varnostniku, a nikakor ga nisem mogel dobiti. Sta pa okoli občine tedaj krožila dva policijska avtomobila, toda nihče ni stopil do mene. Še enkrat povem, da županovih otrok nikoli nisem omenjal, prisežem pri svojih otrocih. Če bi, bi Šrot takoj odšel na policijo. Gre za to, da župan in njegovi podrepniki odstopijo in da Celje znova začne živeti.«
