Svet se je spremenil! Vsaj glede tega se najbrž lahko celo vsi strinjamo. (Kdo bi vedel, ali je bilo to spreminjanje vzrok za zdajšnjo splošno krizo ali pa je njena neizbežna posledica? Kokoš ali jajce? Sanje, v katerih kokoš znese jajce, naj bi pomenile, da prihajajo boljši časi.)
Marsikaj nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Prav to je ena izmed zelo redkih resnic, ki ostajajo nespremenjene. S to resnico pa se ljudje težko sprijaznimo. In če se nekako prepričamo, češ da smo se, že v naslednjem hipu marsikaj pogrešamo.
Brez dvoma, nostalgija sama po sebi ni rešitev, saj je že Heraklit Pontski 300 let pred našim štetjem vedel povedati, da nikoli ne moremo dvakrat stopiti v isto reko oziroma v isto vodo iste reke. Kljub temu da vse kroži? Hecno, a ne? Mimogrede, vsaj za politike še vedno velja načelo panta rei. Kot da jih nič na svetu ne more odvrniti od tega, da bi krožili, da bi se čez čas presedli v naslednji fotelj in se preselili v naslednjo sinekuro. Jih nič ne spremeni ali se niti nočejo spremeniti?
Imate prav, večine politikov si raje ne bi jemali za zgled. Nas (ne njih) ne bi smelo biti strah narediti velikega koraka ali skoka naprej, ko ugotovimo, da je to nujno. Britanski politik par excellence
Lahko pa bi vsekakor rekli, da danes stojimo pred prepadom, na njegovem robu. Če morda tega niste vedeli: kar tri izmed štirih ameriških bank, ki so bile pred krizo največje (najmočnejše) in ki so med najodgovornejšimi za to, da je do krize takšnih razsežnosti sploh prišlo, so danes še močnejše in ustvarjajo še večje dobičke kot pred izbruhom krize. V redu, bo kdo rekel, ampak pri nas se na koncu predora kaže luč: policijska sindikata sta umaknila svojo referendumsko pobudo, včeraj je začel veljati zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF). Ja, treba bo samo še potegniti gospodarski voz iz blata. Za to naj bi poskrbeli naši izjemno sposobni menedžerji. S pomočjo preverjeno dobronamernih politikov in bančnikov, jasno. Upajmo, da se tega ne bodo lotili – v dveh krajših skokih.