Na razprodajo zahodnoevropsko dizajniranih artiklov za prijeten in topel dom je vabil letak v časopisu. Odmahnil sem z roko. Napadel je reklamni pano ob cesti. Odkimal sem. Ko sem videl izložbeno okno, polepljeno s kričečimi minusi, tja do polovice cene, je trdnost volje šla v nič. Morda sem storil napako, ker nisem zajtrkoval. Ne bi jedel zaves ali ugriznil posteljnine, a so imeli v razprodaji kuhinjske komplete pa pribor, prtičke, krožnike in kar je še podobne šare, podzavestno povezane s hrano.
Ob prijetno diskretni glasbi sem našel veliko tistega, česar niti najmanj ne potrebujem. Bilo pa je nadvse ugodno, o ja! Rahlo krulečega želodca sem se, ovca potrošniško nerazsodna, postavil k blagajni. Ob njej je stal velik voz delov omar, tam sta bila dva polomljena stola, miza brez noge in nekam kriva vrtna klop. Vmes, spodaj, sem ugledal bel okvir in notri zrcalo. Veliko, ravno pravšnje. Na milimeter točno tako, kakršnega besno zahteva moja stena ob vratih. Prešinila me je misel, da gre za artikle, ki gredo v odpis. Kaj je narobe z zrcalom? Bilo je nepoškodovano, v vsem sijaju mi je ponudilo mojo lastno podobo, ki je škilila za kakšno gromozansko napako. Odkril sem jo! Beli umetelno dovr- šeni okvir je bil počen. Na spodnji strani. Nič posebnega. Sploh se ne bi opazilo.
Trgovko sem pobaral, po koliko je zrcalo, saj je bil enak primerek na drugi strani trgovine okinčan s precej zasoljeno ceno. Odgovor je bil kratek in jasen: ne prodajajo ga. Tišasto sem se želel pogoditi s poslovodjo. Simpatično okrogel mladenič je pojasnil, da ni možno izpolniti moje želje. Na noben način. Predlagal sem mu, naj postavi neko razumno ceno za zrcalo, ki mu je grozila kruta usoda. Ne! Kar je za odpis, gre v smeti. In amen in pika. Naj mi izda, kje imajo smetnjak, se nisem vdal. Skomignil je z rameni in povedal, da bo zrcalo v komunalnem zabojniku pobito in okvir polomljen. Vse je pod kamerami. Ko gre odpisana roba v smeti, morajo uničenje dokumentirati s posnetkom. Še zadnjič sem poskušal. Naj mi zrcalo podari. Odvrnil mi je, da ima raje svojo službo kot dobrodelnost. Ker je tudi najino pregovarjanje posneto, in se obrnil. Zakaj bi zapravljal čas z mano, ovco nerazsodno potrošniško? Moral je naprej snemati uničevanje artiklov.
