SUHA KRAJINA

Zožen breg je postal Žužemberk

Objavljeno: 21.04.2017 19:37Posodobljeno: 21.04.2017 19:44

Žužemberk je osrednje naselje Suhe krajine. Zaselek, pozneje pa vas in trg, se je razvil okrog gradu Žužemberk, na terasi nad reko Krko, pravzaprav na obeh straneh reke. Naselje, iz katerega se je razvil srednjeveški trg Žužemberk, je imelo zgodovino, saj so te kraje naseljevali že Iliri in Kelti, Rimljani pa so skozi speljali pomembno rimsko cesto.

  • Grad Žužemberk in reka Krka

Vse to in še kaj o Žužemberku lahko preberemo na občinski spletni strani, a kraj se splača obiskati, če ne drugače, v poletnih mesecih, ko sredi julija pripravijo trške dneve, lahko pa se kopate v bližnji Krki. Prav pod gradom ustvarja ene izmed najslikovitejših lehnjakovih slapov oziroma pregrad. V njej so nekoč plavali povsod znani krški raki, ki so bili ena izmed najimenitnejših jedi na cesarskem dvoru na Dunaju. Žal je rake konec 19. stoletja pomorila kuga in vsi poznejši poskusi, da bi jih znova naselili, so bili neuspešni.

Kdaj je bil postavljen grad, bi težko rekli. Omenja se letnica 1000, ki je bila vklesana nad vhodom v štirioglati romanski stolp, zraven pa je bila leta 1046 zgrajena kapela sv. Urha. Grad je bil mnogokrat dozidan, največjo dozidavo pa je omogočil turški davek, s katerim je dal knezoškof Krištof Raubar v letih od 1526 do 1533 grad utrditi s sedmimi obrambnimi stolpi ali bastijami. Jurij in Wolf Engelbert Turjaški, ki sta bila najprej najemnika, sta ga leta 1538 tudi kupila. Z gradom je povezanih še mnogo legend in znanih imen.

Kdaj je Žužemberk dobil trške pravice, ni natančno znano, najverjetneje pa v 14. stoletju, saj se leta 1399 v menjalni pogodbi za župnijo Dobrnič in Tržič omenja že kot trg Žužemberk. Za nastanek trga je bilo pomembno, da je stal na križišču cest, trden grad pa je dajal tržanom potrebno varstvo in zaščito. Trg je imel pravico do prirejanja sejmov, svojo voljeno samoupravo in sodstvo. Tržani so bili predvsem obrtniki ali manjši kmetje. Žužemberk se je lahko pohvalil z bogato obrtno dejavnostjo in papirnico, ob lehnjakovih pragovih na reki Krki pa je bilo postavljenih mnogo mlinov in žag.

Razvoj kraja in območja Suhe krajine je bil nedvomno povezan z gradom in Auerspergi. Grajsko poslopje z mogočno vinsko kletjo je bilo naseljeno do leta 1893, ko se je iz njega izselilo okrajno sodišče v novo lepo stavbo, še prej pa se je v grad Sotesko preselil knez. Nato je začel grad propadati. Med drugo svetovno vojno je bila v njem italijanska in pozneje tudi domobranska postojanka. Grad je bil večkrat napaden, največji udarec pa so mu zadala zavezniška bombardiranja Žužemberka februarja 1945. Po vojni so ga začeli obnavljati, leta 1996 pa so ustanovili odbor za njegovo obnovo in mu poskušali dati pomen, ki ga je že imel.

Vzpon in padec

Žužemberk je bil dolga leta znan po bogatem kulturnem, športnem in družabnem življenju. Na kulturnem področju sta bila gonilna sila vsega dogajanja v kraju učitelja na Osnovni šoli Žužemberk, Marija in Srečko Kodre. Takrat so lahko Žužemberčani uživali v številnih gledaliških predstavah domačih igralcev, obiskovali kino, mladina je imela svoj prostor, kjer se je zbirala ob poslušanju glasbe, na športnem področju so bili aktivni odbojkarji in košarkarji, vse to pa je prineslo kraju svojevrsten utrip. Bogato družabno življenje je konec sedemdesetih let počasi ugašalo. Zakonca Kodre sta se odselila, celotna odbojkarska ekipa je zaradi neprimernih prostorov za vadbo našla boljše razmere v Novem mestu. Ta lepi in idilični kraj ob Krki je za več kot deset let ostal siva lisa v slovenskem prostoru, kjer je samo dan sledil dnevu. Počasi se je začela pot navzdol tudi za edino večjo firmo v kraju, ki je dajala kruh več kot 500 Suhokranjcem. 
Konec 80. in v začetku 90. let je Žužemberk dosegel najnižjo točko v gospodarskem in društvenem življenju. Na trgu je nezadržno propadal tisočletni grad, na hribu nad krajem je le še kup ruševin spominjal na nekoč mogočno farno cerkev, čas se je skoraj popolnoma ustavil. Žužemberk z okolico je bil znan le še po naravnih lepotah in neokrnjeni naravi. Ostalo je upanje, ki se je izpolnilo z novimi ljudmi, njihovimi novimi idejami, novo šolo in telovadnico, že skoraj prazni proizvodni prostori nekdanje Iskre so počasi zaživeli. 
V kraj se je nezadržno začelo vračati upanje na lepše čase, ki bi lahko Žužemberku vrnili njegovo dušo, življenje in ponos.

Novo življenje

Predsednik in člani novoustanovljenega Turističnega društva Žužemberk-Dvor so se najprej odločili, da spremenijo vsakodnevno podobo kraja in oživijo turistični utrip. Okoli gradu je bilo vse manj grmovja in smeti, njegova vrata so se vse večkrat odprla obiskovalcem, ki so si želeli ogledati notranjost. Kupi ruševin so postajali manjši, vse to pa je prinašalo upanje, da se bo pred dvajsetimi leti prekinjena obnova končno nadaljevala in da bo grad postal središče kulturnega dogajanja v kraju. Na dvorišču in v edinem ohranjenem prostoru v gradu, v vinski kleti, se je začelo novo življenje. Poletne prireditve, ki jih organizira turistično društvo, privabljajo iz leta v leto več obiskovalcev, v njem pa gostujejo vse bolj znane osebnosti slovenskega kulturnega in zabavnega življenja. Leta 1997 preimenovano Turistično društvo Suha krajina pomeni nov, širši kulturni in turistični razcvet Žužemberka in Suhe krajine. Oživljanje starih običajev, organiziranje turističnih in rekreativnih prireditev ter čistilne akcije so prinesli Žužemberku novo podobo in način razmišljanja, ki je usmerjeno v prihodnost, temelji pa na bogati zgodovini ter naravnih in kulturnih znamenitostih.

Vztrajnost nekaterih posameznikov je z ustanovitvijo odbora za obnovo gradu končno obrodila prve sadove. Nekdanji krajani, ki jih je boj za preživetje na tej skopi suhokranjski zemlji popeljal v druge slovenske kraje, so se spomnili lepih trenutkov svoje mladosti, preživete doma v Žužemberku, in so želeli ob sodelovanju z domačini kraju vrniti del nekdanjega ugleda in pomena. Tako sta luč sveta ugledala prvi in drugi Suhokranjski zbornik z naslovom Žužemberški grad, v katerem avtorji predstavljajo življenje na tem območju. Ves zbrani denar od prodaje je namenjen obnovi gradu. Dogajanje za mogočnimi zidovi je pomagalo odvezati mošnjo državnim ustanovam in počasi se je začel kamen za kamnom vračati na svoje mesto v porušenem obzidju, ki sta mu dež in čas zadala globoke rane. Tudi ruševine cerkve sv. Mohorja in Fortunata nad Žužemberkom so samo boleč spomin, saj so farani složno obnovili skoraj do tal porušeni mogočni objekt.

Vsekakor je v zadnjih letih Žužemberk oživel in s praznovanji 600-letnice omembe trga Žužemberk in 1000-letnice žužemberškega gradu so prinesli v kraj tudi nekaj srednjeveškega pridiha, saj so viteški turnirji s srednjeveško tržnico turistična privlačnost, ki privabi obiskovalce iz vseh koncev Slovenije. Ob tem so člani turističnega in konjerejskega društva ustanovili še viteški red, ki mu poveljujeta žužemberški župan Franc Škufca v vlogi Wolfa Engelberta Turjaškega in predsednik turističnega društva Vlado Kostevc v vlogi Jurija Turjaškega, kastelana na žužemberškem gradu.

 

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja