LJUBLJANA – V ljubljanski stolnici sv. Nikolaja je apostolski nuncij nadškof Juliusz Janusz posvetil novega ljubljanskega nadškofa metropolita Staneta Zoreta. Novomeški škof Andrej Glavan, ki je poldrugo leto začasno upravljal nadškofijo, je novoposvečencu v pozdravnem nagovoru zaželel mirno in uspešno krmarjenje slovenske cerkvene ladje.
Nato so prebrali pismo papeža Frančiška o Zoretovem imenovanju, v nadaljevanju pa je Janusz spomnil, da je papež kot prvo merilo »v delikatni nalogi preiskovanja za škofovsko imenovanje« svojim nuncijem naročil: »Bodite pozorni, da so kandidati pastirji, ki so blizu ljudem.«
Prešel je čez Tromostovje
Med obredom je glavni posvečevalec Janusz novemu nadškofu Zoretu zastavil devet vprašanj, na katera je odgovoril s »Hočem«. Med prošnjami svetnikom in Bogu je kandidat v znamenje ponižnosti ležal na preprogi, položeni na stopnice pred oltarjem. Nato je glavni posvečevalec na njegovo glavo položil roke, sledilo je polaganje rok škofov Glavana in Lipovška, kardinala Franca Rodeta in drugih škofov. Ni nam ušla najbrž pomenljiva podrobnost, da je lahko somaševal in na Zoretovo teme položil roki tudi upokojeni nadškof Alojz Uran. Najbrž gre za znamenje, da se obdobje Uranove izločenosti počasi sklepa. Ni pa bilo Zoretovega predhodnika, upokojenega nadškofa Antona Stresa.
Komu pripada zgodovina? Ob 500-letnici frančiškanske province sv. Križa na Slovenskem je tedaj še njihov provincialni minister Stane Zore zapisal svoje premišlanje, ki kliče k širši pozornosti: »Prišel sem do prepričanja, da zgodovina ne pripada tistemu, ki jo preiskuje, ki brska po arhivih in odkriva sledi časa. Ta človek zgolj stoji pred darom, ki so ga predenj položili drugi ljudje, ljudje nekega drugega časa. Zgodovina pripada tistemu, ki jo je ustvarjal, in ne tistemu, ki jo preiskuje, kakor življenje pripada tistemu, ki ga živi, in ne tistemu, ki ga morda opazuje od zunaj. Nihče ne more imeti oblasti nad njim. Tisti, ki je zgodovino živel, ni nikoli dal avtorskih pravic nad svojim življenjem in svojim časom komu drugemu. Zato moramo pred zgodovino vedno stati z velikim spoštovanjem. V njej so namreč ljudje in dogodki, ki so jih ustvarjali, mi pa smemo vanjo gledati in skozi to zrenje prej skušati razumeti svoj čas kot oblikovati njihovega. Na neki način moramo biti podobni restavratorjem, ki dvignejo prah in umazanijo z neke podobe, nikakor pa jim ne pride na misel, da bi jo popravljali po svojem okusu ali po okusu časa.« |
Sledila sta posvečevalčevo maziljenje čela pred njim klečečega novega nadškofa in prejem simbolov njegove službe, ki so prstan, mitra in pastirska palica. Ko je novi nadškof Zore sedel na svoj sedež, mu je vsa cerkev spontano zaploskala z dolgim aplavzom.
Na Zoreta verniki pa tudi vsi ljudje dobre volje vežejo veliko pričakovanja. Kaj prvi frančiškan v nadškofijskem dvorcu prinaša novega, je še prerarno govoriti. Se je pa že nekaj dni po imenovanju pater Stane prvič oglasil na nadškofiji, kjer se je srečal s sodelavci na ordinariatu in z arhidiakoni. Ogledal si je tudi prostore, kjer bo delal in bival. Za slovesnosti posvečenja in umestitve je skupaj z odborom izbral praznik Kristusa Kralja vesoljstva. Do imenovanja je bil 56-letni pater Stane Zore, rojen v delavsko-kmečki družini v Tuhinjski dolini, že drugi mandat provincial Slovenske frančiškanske province sv. Križa, predsedoval je tudi Konferenci redovnih ustanov v Sloveniji (KORUS).
Staršem in sošolcu V zahvali ob posvečenju se je nadškof Stane Zore posebej spomnil že pokojnih staršev, ob katerih je v Znojilah v Tuhinjski dolini rasel skupaj s sestrama Cirilo in Jožico ter bratom Francijem: »Skupaj smo se učili vse deliti med seboj. Učili smo se živeti drug za drugega. Učili smo se v resnici biti bratje in sestre. Hvaležen sem jim, ker sem ob njih živel lepo otroštvo in ker še danes ostajamo tesno povezani med sabo. Vem, da se lahko zanesem na njihove molitve.« Spomnil pa se je še nekoga: »Na poseben način danes stopa predme sošolec Jernej, ki me je v prvem letniku gimnazije povabil k frančiškanom v Kamniku. Štirideset let je, odkar sem po njegovi spodbudi začel z brati v svetem Frančišku hoditi skupno pot.« |
Pred velikimi izzivi
Svojo novo službo je pater Stane pred sobrati, na prelep jesenski četrtek zbranimi pri Antonovem domu na Viču v Ljubljani, primerjal s poslanstvom Janeza Krstnika: »Prerok, ki je znal izreči pravo besedo, ob pravem času, na pravem mestu. Živa vest tedanji družbi in veljakom. Kamor je stopil, se je dvignil prah, ker je vedno in povsod pokazal na resnico. Ni bil trst, ki ga veter časa ali ideologije maje. Ni bil človek, oblečen v mehka oblačila razkošja, pozunanjenega življenja, ne človek po javnem mnenju ali po prepričanju nekaterih. Bil je človek brez kompromisa; mož resnice, ki je ena sama; mož, ki se je radikalno odločil za Kristusa; 'glas vpijočega v puščavi', ki je pripravljal pot Odrešeniku, se pravi pot Bogu do sveta in pot svetu do Boga; predhodnik, ki se je manjšal, da je prihajajoči rasel. Ne bi mogli najti lepših in bolj sporednih misli za škofovo poslanstvo.«
Zore se zaveda težavnosti sprejete naloge: »Danes sprejeti službo škofa je zahtevno in pogumno dejanje, saj pomeni postaviti se pred velike izzive, delati za blagor vseh ljudi, Cerkve in naroda, pa četudi je treba stopiti pred Heroda kakor Janez Krstnik in povedati resnico; biti glas tistih, ki ne znajo, ne morejo ali celo ne smejo govoriti, pa četudi se zaradi tega dviga prah v družbi, parlamentu, šoli ali medijskih hišah; biti na strani ubogih, zapostavljenih, odpisanih … Pri vsem tem pa škofa opogumlja zagotovilo, ki je bilo dano Janezu Krstniku: Gospodova roka je z njim (Lk 1,66). To je dovolj, da človek kljub svoji majhnosti, nemoči, nepopolnosti in slabosti sprejme poslanstvo škofa.«
