TRŽIČ – Predsednik komisije za reševanje iz plazov pri Gorski reševalni zvezi Slovenije (GRZS) Klemen Volontar je slikovito opisal eno največjih zimskih nevarnosti v gorah: »Hrumeč plaz sredi idilične zimske gorniške ture je neke vrste vlak brez voznega reda. Pride brez napovedi, drvi po bregu navzdol in z ledenimi kosmi, kamenjem, vejevjem in snegom zmelje vse pred seboj. Zato sta izobraževanje in obveščanje ljudi o nevarnosti nadvse pomembni.«
Gorski reševalci se zavedajo, da akademsko teoretiziranje v takšnih trenutkih ne bo nikoli dalo rezultata. Izobraževanje za take primere temelji na praktičnem delu in kmečki logiki, ki se vedno izkaže do gornikov prijazna doktrina reševanja tako sebe kot tovarišev na turi. Prvega v nizu praktičnih pridobivanj znanj uporabe lavinske žolne, sondiranja, prereza snežne odeje za načrtovanje ture, iskanje tovariša v plazu ter osnove prve pomoči so pripravili pri postaji GRS Tržič. Sledijo še enaka srečanja na območju postaj GRS Kamnik, GRS Koroška, GRS Celje in pod okriljem Komisije za reševanje iz plazov pri GRZS še konec tega meseca na Pokljuki.
»Poleg zdrsov in padcev so snežni plazovi ena od največjih nevarnosti, ki prežijo na obiskovalce gora pozimi,« je povedal podpredsednik GRZS Slavko Rožič: »Če vas zajame snežni plaz, so edina možnost za preživetje vaši spremljevalci, ki so opremljeni z lavinsko žolno, lopato in lavinsko sondo. Takoj morajo začeti iskati in reševati. Največ možnosti za preživetje je prvih petnajst minut, v katerih je treba najti zasutega, ga odkopati in oskrbeti.« Z izgubo časa možnosti za preživetje močno upadejo. Ko pridejo na plaz reševalci, je običajno za zasute že prepozno. »Po eni uri zasutja ima teoretično možnost za preživetje samo še tretjina ponesrečencev. Po statistiki polovica ljudi, ki jih zasuje plaz, umre, še preden jim jih uspe izkopati,« je o snežnem vlaku brez voznega reda, ki ga v veliki večini sprožijo turni in freeride smučarji, povedal koordinator tečaja Primož Štamcar s postaje GRS Tržič: »Statistika ravno tako pravi, da izkušeni gorniki večkrat postanejo žrtev plazov kot neizkušeni, saj po več zimah brez problemov začnejo podcenjevati nevarnost snežnih plazov. Zato smo mi kot tudi kolegi iz nekaterih preostalih postaj GRS organizirali usposabljanja za začetnike, na katerih se spoznajo z opremo, osnovami iskanja z lavinsko žolno, sondiranjem in izkopavanjem zasutih v plazu. Na enodnevnih delavnicah se seznanijo z osnovnimi zakonitostmi snega, snežne odeje in gibanja po terenih, ki so potencialno nevarni zaradi plazov. Bistvo vsega pa sta zavedanje nevarnosti snežnih plazov in izogibanje nevarnim situacijam, kar je edina zaščita pred smrtjo v snežnem plazu.«
Opravijo zahtevno delo, a denarja je vse manj
Gorski reševalci so potegnili črto pod leto 2014. Lani so opravili 396 akcij, kar je nekaj več kot leto prej, a hkrati približno toliko kot v zadnjem času, ko so se številke intervencij vsakokrat ustavile blizu štiristotice. »Kljub temu da opravimo okoli 400 akcij na leto, dobimo zdaj okoli 450.000 evrov, kar je tretjino manj sredstev kot pred začetkom krize. Opremo pa je treba obnavljati, hkrati vlagati v izobraževanje ter sredstva pravično razporediti med 17 društev. Denarni primanjkljaj je opazen, poleg tega donatorjev skorajda ni več – ko se zgodi večja nesreča, je povsod polno besed, a te kmalu obmolknejo, reševalne službe pa ostanejo na istem ali celo na slabšem,« je opisal Igor Potočnik.
