GROBELNO – Na uredništvu Kaja je leta 1989 demonstriral svojo nadnaravno energijo. Novinar je ob tem zapisal: »Na mizo je položil dva, približno četrt metra dolga bakrena U-profila. Roki si je na lakteh ovil z nekakšnimi kovinastimi trakovi, dal med roko in baker celofan papir in ta je zazvenel. Pred našimi očmi. Nato je vzel kovinasto folijo v obliki enakostraničnega trikotnika s stranicami 14 centimetrov in med bakrom in folijo so začele praskati električne iskre.« To je pripoved o danes 62-letnem Mirku Nikoliću iz Grobelnega, ki ga je novinar Kaja tedaj opisal kot osebo izjemno živčne, razrvane narave, kar je po njegovem lahko krotil samo s sproščanjem s svojimi eksperimenti.
Obiskali smo Nikolića in že kmalu ugotovili, da je medtem človek izgubil vse, svojo nadnaravno moč, pa še voljo do življenja. Ampak lepo po vrsti.
Ko je še zvonil in netil
Nikolić je polnih 12 let proučeval ta svoj dar, nekje od 28. leta. »Že kot otrok nisem smel ničesar na hitro prijeti, pa še nekaj,« je glasno poudaril, ležeč tam na svoji hidravlični postelji. »Zaprtih prostorov sem se že od nekdaj bal, prav ubijajo me, to pa!« Mirko ima torej dve življenjski sopotnici, ženo Mileno in klavstrofobijo. Že odkar pomni, pa ima tudi nekaj nedokazljivega. »Alergičen sem na metal!« Kadar koli se je dotaknil, denimo, kovinske mizice na delovnem mestu skladiščnika v Cinkarni, ga je pošteno streslo.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Ker je domnevno alergičen na kovine, si ni smel privoščiti mostička, zato si je dal kmalu po zgoraj omenjenem intervjuju za Kaj izruvati celotno zobovje in narediti plastično protezo