NEVARNO

Zmes plina in smodnika 
jih lahko požene v zrak

Objavljeno 20. april 2012 15.57 | Posodobljeno 19. april 2012 20.58 | Piše: Milan Glavonjić

Jame so za mnoge neraziskani biseri narave, za druge pa skladišče vsemogoče šare.

Pirotehnik na delu (foto: Netopir).

KOČEVJE – Kočevski kraški svet je še posebno bogat s podzemnimi potmi oziroma jamami. Za mnoge so neraziskani biseri narave, za druge skladišča vsemogoče šare. V pol stoletja, če sodimo po neizpodbitnih dokazih, se odnos človeka do teh prostorov tam doli pod nami ni skoraj v ničemer spremenil. Celo več. V nekaterih primerih na Kočevskem lahko govorimo celo o surovosti ljudi do brezen, ki bi jih najraje izbrisali s seznama naših dobrin, čeprav so zaklad raznolikega živalskega sveta. »Golobja jama pri Mozlju, v kateri smo se lotili sanacije, to potrjuje. V njenih nedrih smo našli predmet z letnico 1940 in, zanimivo, račun za neko storitev, ki je bil izdan tri dni pred našim spustom vanjo prejšnji teden,« je bil nekoliko presenečen Drago Jolič, predsednik društva za raziskovanje jam Netopir iz Kočevja.

Prvotni načrt, da bi jamo že lani prečesali po dolgem in počez, je namreč spodletel. Skupina je na globini šestih metrov od vhoda na vrhu smeti naletela na nevarni ostanek iz druge svetovne vojne, mino kalibra 125 milimetrov. »Takrat smo se še bolj spoprijateljili s pirotehnikoma Gašperjem in Gregom, ki sta namignila, da se bomo v tej jami zagotovo srečali čez eno leto. »Je med odpadki še veliko streliva?« sem ju vprašal. In glej ga, zlomka: »Tokrat se brez njune pomoči ne bi izšlo,« dodaja jamarski krt Drago. Da bi bili kos odvrženi šari, ki tam razpada, so ekipo okrepili. Sedemnajst izurjenih in tehnično opremljenih ljudi za to delo je pljunilo v dlani. Smrdeči odpadki so zazijali po šestih metrih v predelu jame, ki se nekoliko razširi. Brez premora so s cepini rili do štiri metre globoko pod površino in z vrvmi na svetlobo dneva izvlekli za pet traktorskih prikolic smeti, tudi klavnih. Odpadki so se omrežili s kostmi in pnevmatikami, plastiko in belo tehniko. Pravi zaklad okostij živali jim je dal dodatnega zagona. Trofejni ostanki glav srnjadi, jelenjadi, divjih prašičev itd. so prekrili srednjo plast jame. So živali same končale v grapi ali so bili na delu krivolovci, ki so tako hoteli zabrisati sledi svojih dejanj?

Arzenal orožja

Med ugibanjem je Drago s kolegi padel v pravo skladišče streliva. »Malodane druga zraven druge so iz luže zijale mine. Do svojih pet minut sta tako prišla Grega in Gašper. Vajeti sta vzela v svoje roke in kmalu mine spravila na varno. Našteli so jih pet, od 88 do 125 milimetrov, najtežja je tehtala 30 kilogramov. Nedvomno gre za ostanke iz druge svetovne vojne, v to jamo naj bi jih domnevno odvrgli v času velike italijanske roške ofenzive. »Morda je bila jama takrat tudi skladišče orožja. Težko je namreč verjeti, da jih je tja pozneje pospravil kakšen zbiratelj,« je prepričan Jolič. Golobja jama, ki se skoraj drži regionalne ceste Kočevje–Črnomelj, nad njo je centralno odlagališče smeti za Kočevsko, je zagotovo najbolj zapacana jama na tem nekdaj zaprtem območju. V njenih sobanah naj bi bilo uskladiščenih več deset kubičnih metrov vsemogočih odpadkov. Tudi streliva. »Mešanica plinov in smodnika bi lahko razdejala ne le jamo, ampak tudi okolico. Tudi zaradi tega je njeno nadaljnje čiščenje ustavljeno.« Ne glede na vse, Golobica, kot so jo ljubkovalno poimenovali jamarji, še naprej ostaja izziv. »Z nami bi morali biti še pirotehniki, veterinarji, zdravniki, gasilci. Le tako bomo ta naravni biser, ki mu grozi, da ga človeška neumnost zbriše s seznama naših dobrin, vsaj delno sanirali,« načrtuje kočevski netopir, ki mu dajejo krila tudi druge jame. Nedavno se je celo postavil na človeško kost. Tako v prispodobi razlagajo najdbo v eni od podzemnih votlin – ne v Kočevskem rogu, kraju množičnih povojnih pobojev – v okolici mesta. »Po videzu sodeč gre za človeško golenico. Pristojni bodo ugotovili, ali je res človeška oziroma kako je končala v jami,« nam je osupljivo odkritje razkril Jolič.

Smrad omamil domačine

Nekatere kočevske jame, ki so na seznamu zaščite kot naravni spomeniki, domnevno najbolj razjedajo klavniški odpadki. Ti so v jami pri Koflu v Slovenski vasi pred leti tako močno zaudarjali, da so bili nekateri sosedje omamljeni od smradu. Šele obsežna čistilna akcija je razmere omilila, nekoliko pa tudi denarne kazni za onesnaževalce jame.

Deli s prijatelji