Priznam, v judu sem bil in sem še precejšen do popoln analfabet. Pravzaprav me tisto vlečenje za ohlapna vzhodnjaška oblačila nikoli ni prepričalo, sploh ker so stalno lezla iz različno obarvanih pasov, ki so bili zavezani okoli bokov tekmovalcev. Kako so se razdeljevale točke, je bil zame še en misterij. Da eden zmaga, če je drugega zgrabil, ga vrgel na tla in je ob tem bilo videti še estetsko lepo, sem vedel. Ni pa mi bilo jasno, da je tekmovalec, ker je dobil eno kazen, en rumeni karton, izgubil boj, če drugega ni do konca boja vrgel po tleh. Presneto, saj se pri nogometu tudi delijo rumeni kartoni, še celo rdeči, a če zadeneš gol, zmagaš. Zaradi rumenih kartonov se ne izgubi! Ko so se na brazilskem koncu planeta začeli naše in naši meriti z njihovimi, sem se spomnil, da je bil v mojem železarskem mestu, ki se je dičilo s hokejem na ledu, tudi judo klub. Da se je treniralo, hodilo na tekmovanja, skrbelo za ustrezno financiranje in konec koncev bilo odeto v tista prej omenjena oblačila, je skrbela ena družina z nekaj prijatelji. Bili so tihi, delavni, skoraj neopazni v nasprotju z drugimi športi, ki so sami sebi namenjali najbolj glasne besede.
Trenirali so v drobnih, zatohlih prostorih socialističnega TVD Partizan in vzgajali generacije otrok, ki so postali vsega spoštovanja vredni ljudje. Da bi kdo od njih delal kozlarije, se pečal s kriminalom ali se šel nekega mestnega pretepača, se ni zgodilo nikoli. Čeprav so bili pogumni in telesno izjemno pripravljeni. Koliko uspehov so nanizali v desetletjih delovanja, ne vem in me je kot zapriseženega lokalpatriota lahko pošteno sram. Judo, tako na lokalni kot vsedržavni ravni, se na slovensko medijsko sceno postavi le takrat, ko se o njihovih medaljah popiše četrt strani, če gre za evropske razsežnosti, pol strani, če gre za svetovna prvenstva, in celo stran se mu nameni in kakšen komentar poleg, če gre za olimpijske boje. Judo je v svoji osnovni filozofiji, kot da bi bil pisan na kožo nam, podalpskim domorodcem, če ga seveda gledam s popolnoma laičnega zornega kota. Brez popolne predanosti ni uspeha in brez porazov ni zmag. To vemo vsi, a se nam vedno pred polovico poti do vrha zalomi. V duši naroda manjka tisto, kar imajo judoisti. Vsi. Tako nosilkam olimpijskih kolajn kot mojim od boga in someščanov pozabljenim lokalnim judoistom so trenerji ne le pokazali, temveč s potrpežljivostjo dokazali, da ni važno, kako vržeš nasprotnika. Pomembno je, kako padeš na tla in kako se potem pobereš. Zavidam jim! V duši naroda manjka tisto, kar imajo judoisti. Čisto vsi.
