Star pregovor pravi, da riba smrdi pri glavi, čisti pa se pri repu. Niti z vzroki in posledicami gospodarske krize ni nič drugače. Prav je, da so bili nekateri menedžerji obsojeni za nezakonita ravnanja. Narobe pa, da so to prej izjeme kot pravilo in da jim pri tem ni bilo pravočasno zaseženo in odvzeto premoženje za škodo, ki so jo povzročili. Večini osumljencev je tako z nekaj pravno-finančnimi operacijami še pravočasno uspelo skriti in rešiti svoje premoženje pred morebitnim rubežem.
Državljan s povprečno plačo bi moral za znesek, ki ga je ukradel povprečen tajkun, pošteno in trdo delati kakšnih 500 let, povprečen slovenski tajkun pa bo moral, če bo slučajno obsojen, odsedeti le nekaj let v relativno udobnem zaporu odprtega tipa na stroške davkoplačevalcev. Vlada povprečnemu državljanu viša davčno breme in ga sili v sanacijo bančnih izgub, s katerimi povprečni Slovenec nima popolnoma nič. Zaposleni breme te krize čutijo tudi z nevarnostjo izgube zaposlitve, mladi pa do prve zaposlitve zaradi velike gospodarske negotovosti sploh ne morejo priti.
Po drugi strani se povzročiteljem gospodarske krize sploh ne godi slabo. Bivše člane uprav bank in kreditnih odborov, ki so z neodgovornim in malomarnim ravnanjem sodelovali pri nastanku večmilijardne bančne luknje, lahko najdemo na različnih dobro plačanih menedžerskih pozicijah v slovenskem gospodarstvu. Nekateri sedijo celo v upravnih odborih najpomembnejših gospodarskih družb. Mnogi pozabljajo, da tajkuni na banko niso prišli s pištolo v roki po denar, temveč so jim tega odobrili na podlagi njihovih dobrih zvez in poznanstev. Zato je skoraj neverjetno, da do zdaj še noben član kreditnega odbora banke niti noben član uprave ali izvršni direktor banke ni kazensko ali odškodninsko odgovarjal za svoje odločitve.
Minuli teden je zaznamovala razprava o novem nepremičninskem davku, ki bo dodatno obremenil državljane in podjetja, po drugi strani pa je skoraj povsem neopazno šla mimo nas novica, da Probanka in Factor banka ter Banka Slovenije nočejo razkriti, kako velika je bančna luknja teh dveh bank v likvidaciji. Logika bankirjev je torej, da moramo državljani reševati banke v težavah, nimamo pa pravice vedeti, kako velika je bančna luknja in kdo ter kako jo je povzročil. Nauk slovenske zgodbe je, da so zmagovalci krize tisti, ki so to krizo tudi povzročili, poraženci pa državljani, ki zanjo niso nič krivi, nosijo pa njene posledice.
