Nesporni zmagovalci iztekajočega se leta 2014 so slovenski bankirji. Zamenjala se je vlada, politika nekritičnega podpiranja bank pa ostaja enaka. Denarja ni dovolj niti za zdravstvo, se pa vedno znova najde za banke. Sredi decembra se je namreč Cerarjeva vlada odločila, da bo država z dodatnimi 190 milijoni reševala še Banko Celje. Na seji vlade so znesek, ki ga davkoplačevalci namenjamo za reševanje, brez posebne javne razprave dodatno povišali za 30 milijonov evrov. Tako je konec leta skupen znesek davkoplačevalskega denarja, s katerim rešujemo slovenske banke, presegel neverjetnih pet milijard evrov. To pomeni, da je v zadnjem letu in pol prav vsak državljan naše dežele namenil 2500 evrov za reševanje bank oziroma kar dve povprečni neto plači in pol.
Vprašanje leta se zato glasi, kaj ima navaden državljan od tega, da je prejšnja in sedanja vlada namenila kar pet milijard za banke. Slovenski državljani zaradi tega nimajo boljšega zdravstva ali šolstva, prav tako zaradi tega ni novih delovnih mest v industriji. Celo nasprotno, vlada namerava dodatno obdavčiti industrijo. Zato pravzaprav ni več nobeno presenečenje, da industrijska podjetja in sindikati skupaj napovedujejo proteste proti dodatnemu dvigovanju dajatev. Logično bi bilo, da bi Cerarjeva vlada pogojevala državno pomoč banki vsaj z zamenjavo neuspešnih nadzornikov ali celo uprave banke. Ne poznam kmeta, ki bi zavozil svoj grunt in ga pridobil nazaj. Zato bi pričakoval vsaj zamenjave neuspešnih bankirjev, pa se niti to ni zgodilo. Vlada tudi ni postavila vprašanja državni NLB, čemu sama ne rešuje svoje lokalne banke, ki jo sicer lastniško obvladuje.
Navsezadnje bi se lahko vprašali, čemu smo sploh reševali NLB, če moramo zdaj še enkrat reševati lokalno banko, ki je v njeni lasti. Slovenija še vedno občuti hude posledice gospodarske krize, novih delovnih mest ni, mnogi zaposleni in upokojenci pa živijo na robu eksistence. Ob vsem tem vlada nenehno govori o potrebi po zategovanju pasu, hkrati pa vedno znova brez težav in brez posebnih pogojev najde denar za reševanje bank. Namesto da bi reševala industrijo z znižanjem previsokih dajatev in z zagonom infrastrukturnih projektov, rešuje banke in obremenjuje industrijo. Trajnega gospodarskega okrevanja zato ni na obzorju. Zdi se, da se tudi nova vlada sprehaja po robu prepada in da je samo vprašanje časa, kdaj bo ljudem prekipelo. Namesto nove drugačne politike ponavlja stare napake prejšnje vlade.
