Obalni studio slovenske nacionalne televizije je v nedeljski oddaji o ljudeh in zemlji ponosno poročal, koliko avtohtonih živali so v Istri ohranili in zaščitili. Osel, boškarin, koza pa še dve pasji pasmi so na varnem, nihče več jih ne more odvzeti – Hrvatom. Naš holivudar je namreč hvalil dosežke sosedov, pozabil pa je omeniti, da so hrvaški Istrani do avtohtonega živalskega vrta prišli tudi na račun slovenskih Istranov.
Vse zaščitene hrvaške živali so predvsem istrske in Istra je vsaj za zdaj tudi v Sloveniji, mar ne? A drži: mi smo bili preveč zabiti in Hrvati so nam zabili pet komada iznenada. Boškarine, denimo, smo pustili izumreti, istrska goniča – kratkodlakega in resastega – so nam sunili spred gobčka, čeprav sta pasmi nastali in obstali po zaslugi dr. Lovrenčiča, našega vzreditelja, lovca in predvojnega lastnika vrhniške usnjarne.
Ob takšnem delnem izidu istrskega derbija je presenetljivo hrvaško razburjenje zaradi odločitev Evropske komisije, ki je potrdila, da je teran zaščiteno slovensko vino; posledično morajo vsi hektolitri »istarskega terana« zapustiti trgovine Evropske skupnosti, s 1. julijem, ko Hrvaška vstopi v EU, pa tudi domače prodajne police. Zelo podoben je bil sicer slovenski poraz proti madžarskemu tokaju.
Vino pripada ozemlju, ne državi, se je pridušal hrvaški veljak. Ja, trta refoška res rase iz grude, ampak ta je na Krasu seveda drugačna kot v Istri. Zato v primeru terana ni pričakovati spremembe njegovega zaščitenega evrostatusa ali »usklajevanja«, kot predlaga hrvaška stran (tej pri boškarinu in goničih ni bilo do uskladitve, jasno).
Bolj negotov je izid v bitki za kranjsko klobaso, saj stran(k)i nista razrešili spora in po 24. maju bo Evropska komisija odločila, ali se lahko lepe njihove klobasice imenujejo »hrvaška kranjska« ali vsaj »klasična kranjska«. Mi smo seveda proti. Tudi pred dogovorom o pasošu posavskega konja, menda avtohtone pasme na obeh straneh meje, bo najbrž preteklo veliko Save. Slovenske in hrvaške.
