BOHINJ – Saj poznate tisto narodno, ki opeva jezero bliz' Triglava, po katerem čolnič plava sem ter tja in se v njem glasno prepeva? Na Bohinjskem jezeru, ki je najbližji slovenskemu najvišjemu vrhu, se pred letošnjo glavno poletno turistično sezono namesto prepevanja slišijo težke besede.
Po njem se lahko popeljete z dvema ladjama na akumulatorski pogon: Bohinj je v lasti bohinjske komunale, torej občinska, lastnik plovila Zlatorog pa je Igor Dornik iz Krope, ki jo upravlja tri leta in pravi, da je v ladjo vložil vse življenjske prihranke: »Pošteno in zavzeto opravljam dejavnost v zadovoljstvo gostov in v skladu s poslanstvom turistične panoge.«
Redarji za vratom
Letošnjo poletno sezono je Dornik z Zlatorogom ostal na privezu v čolnarni Ukanc do 16. maja, čeprav bi lahko začel pluti prej. »Obvestil sem občino Bohinj, s katero imamo sklenjen dogovor o sodelovanju, da zaradi zanimanja ne morem več čakati in bom začel pluti po jezeru. Držal sem se dogovora iz leta 2012, čeprav so mi že prej dali vedeti, da bom letošnjo sezono ostal na suhem.«
Prejel je namreč prepoved plovbe po jezeru: »Kljub mojim pozivom, naj začnejo delati v skladu s prej omenjenim dogovorom. Niso objavili skupnega voznega reda, niso poslali pogodbe o paketni prodaji vozovnic, kot je bilo to prej v navadi. Ko sem videl, da niso kooperativni in sem skupni vozni red obeh ladij, torej moje in njihove, objavil sam, so mi jih potrgali, in to večkrat na dan. Za vrat sem dobil občinske redarje s kupom groženj, zdaj pa so na pomole namestili ograje, ki so zaklenjene. Ključ imajo samo na občinski ladji. Kakšna krasna investicija v bohinjski turizem!«
Prevozi z ladjo Dorniku pomenijo življenjsko eksistenco, v poletni sezoni pogodbeno zaposluje še pet ljudi. Investirati bi moral v obnovo ladje, vendar pravi, da ima srečo, saj bankam ne dolguje niti evra: »Nisem zapufan, sem si pa sposodil denar, kolikor je zmanjkalo mojih prihrankov, pri družini. Tole s prepovedjo plovbe, kar se te dni dogaja v Bohinju, ni več podobno Sloveniji, to je kot v Severni Koreji, samo še glave morajo začeti padati.«
Lastnik ladje meni, da v ozadju prepovedi niso le občinski interesi, ampak tudi zasebni: »Ki pa so presneto dobro prikriti. Lani sem prvič v življenju postal davčni zavezanec. Delali smo odlično, bilo je veliko prometa. Nekomu je šlo to v nos, lahko sicer samo domnevam, komu iz občinskega sveta, zato o imenih ne bom govoril, a hoče se prevzeti moj del posla, mene pa preprosto spoditi z jezera. Bil sem na sejah občinskega sveta v Bohinju, a nisem verjel slišanemu. V obraz so mi lagali...«
Gre res za brezobziren lov na njegov utečeni posel? Dornik svoje domneve ilustrira s podatkom, da je od občine prejel ponudbo za najem njegove ladje: »To idejo je sprejel občinski svet, in to tako, da naj se župan Franc Kramar z mano pogaja o najemu moje ladje za okoli 8800 evrov na leto. To ni sprejemljivo, saj ponudba ne dosega niti osnovnih servisnih storitev in pokritja stroškov nabave novih akumulatorjev.«
Ne morejo, ne smejo Župan občine Bohinj Franc Kramar pojasnjuje: »Promet po jezeru mora biti urejen znotraj javne gospodarske službe. Mimo sklepov občinskega sveta ne moremo in ne smemo. Drugače ne gre. Edino, kar je mogoče z naše strani, je ali odkup ali najem ladje Zlatorog in tako vključitev v javno gospodarsko službo. Morda bi se lahko zdajšnjega lastnika zaposlilo na ladji. O podelitvi koncesije ne moremo govoriti.« |
Domačini zastonj
Kaj bo storil lastnik Zlatoroga, ki ima na dveh pomolih za pristajanje od treh že nameščene občinske ograje? »Hja... Saj tudi tretji, zdaj odprti pomol na Svetem duhu ne bo dolgo brez ograje, verjemite mi. Imam rezervacije skupin, ki jih bom še popeljal po jezeru, veliko sem jih odpovedal. Od zdaj naprej, ko je šla zgodba v javnost, bodo agencije vedele, da ne morejo z menoj sodelovati. Vem pa, da bodo vsi prepoznali zavist oziroma fovšijo, kot se reče po gorenjsko.«
Zaveda se, da ne more delati, služiti za preživetje: »Vsak dan sem opravil štirinajst plovb, prav toliko občinska ladja. Eden od občinskih svetnikov trdi, da Bohinj potrebuje le eno ladjo za prevoz potnikov in turistov, pa se že zdaj, ko niti ni špica glavne poletne sezone, izkazuje, da je to zgrešeno. Skupni vozni red v zadovoljstvo obeh prevoznikov je omogočal sprotne prevoze potnikov, ki jim ni bilo treba dolgo čakati na vstop na krov. Poleg tega se vidi, da občinski svet nima pojma o podjetništvu. Na naši ladji ne gre le za prevoz potnikov, so še poroke, poslovna srečanja, sam sem organiziral degustacije bohinjskih dobrot na krovu in še vse kaj drugega. Poleg tega sem se odločil, da se lahko vsi domačini na moji ladji peljejo zastonj. V treh letih sem delal dobro za lokalno skupnost, čeprav nisem pravi, avtohtoni domačin. Odzival sem se na vse dobrodelne pobude lokalne skupnosti, vsakomur sem poskušal pomagati, kot sem le lahko. Menil sem, da če bom delal dobro, se mi bo vrnilo dobro. Na, pa sem zdaj občutil to bohinjsko dobroto s prepovedjo plovbe na lastni koži.«
Dornik kljub vsemu še upa, da se njegova ladja ne bo ustavila. Skomigne z rameni: »Ne vem, kaj naj storim. Imam rezervacijo za poroko dveh domačinov, zraven bo šestdeset svatov, še kar prihajajo rezervacije skupin tujih turistov prek agencij. Nemočen sem. Dva meseca že ne spim, ne morem živeti normalno. Od jutra do večera sem v Bohinju in potem po obiskih odvetnikov, odpiram kljuke občinskih pisarn, a nič ne pomaga.«
Ena od turistk, ki je obstala pred zaklenjeno občinsko ogrado v Ribčevem Lazu, pa je dejala: »Slovenci smo res mojstri za uničevanje vsega, kar je dobrega!« Igor Dornik je ni smel vzeti na ladjo, le skupino otrok je sprejel, kar je bilo že pred časom dogovorjeno.
Ladjo Zlatorog so občinarji iz zdaj veljavnega plovnega reda izpustili. »Nihče me takrat ni obvestil, nihče vprašal za pripombe, čeprav so ob tem plovnem redu lahko sodelovali kajakaši in izposojevalci čolnov. Torej se je že lani začela kuhinja okoli ladje Zlatorog. Ne vem, komu je v interesu, da moja ladja ne vozi, res ne.«