Čez nekaj dni, v sredo, 17. septembra, bo nogometna Liga prvakov prvič po 15 letih spet obiskala Slovenijo. Takrat bo v Ljudskem vrtu gostoval lizbonski Sporting, prvi nasprotnik Maribora, za katerega je Zlatko Zahovič že provokativno dejal, da ga je kot igralec Porta in Benfice redno premagoval. Nedavno je alfa in omega štajerskega kluba, uradno športni direktor, v resnici pa mnogo več, pravzaprav vse, izjavil še, da ima Jose Mourinho, s katerim se bo udaril 21. oktobra na kultnem stadionu Chelseaja Stamford Bridge, mnogo manjši nogometni pedigre kot on, tako nekako. Najbrž je s tem mislil, da je bil Mourinho slabši nogometaš, kar je sicer res, vendar to s tem, kar počneta danes, nima nobene zveze. Vsekakor sije trenerska zvezda kontroverznega Mourinha mnogo močneje, kot je kadarkoli igralska Zlatka Zahoviča, Portugalčeva je planetarna. Zamerljivemu Zahoviču se je moral Mourinho zameriti že pred nekaj desetletij, ko je Portugalec začenjal svojo blestečo trenersko pot, saj ne zamudi priložnosti, da proti njemu vsake toliko časa ne izstreli strupene puščice. To je pač njegov stil.
Takšnih in podobnih Zahovičevih izjav smo vajeni, slišali smo jih nešteto. O njih bi veliko vedel povedati Srečko Katanec. Najbolj znamenite so tiste po epskem sporu med njima na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji, junija 2002, po tekmi s Španijo. Neposredni vzrok je bila Katančeva zamenjava Zahoviča z Miletom Ačimovičem (tudi tega Mariborčan ne mara preveč in se, če je le mogoče, norčuje iz njega in kajpak Olimpije), seveda pa je med njima tlelo že dolgo. Udarila sta se dva ega, najbolj pa je bil poražen slovenski nogomet. Dan po tekmi na novinarski konferenci vidno čustveni Ljubljančan ob koncu ni mogel več zadrževati solza: »Marsikaj sem moral poslušati. Slišal sem, da menjam samo Štajerce, da naj še kakšnega Štajerca zamenjam z Ljubljančanom, da sem ljubljanska pi..., da me lahko kupi kdor koli, da mi lahko kupi hišo, Šmarno goro in še mojega psa zraven...« je tedaj bruhalo iz Katanca.
Pred dvanajstimi leti je torej Šmarna gora, na katero je domačin Katanec vodil reprezentanco na naporne tekaške treninge, zraven pa je tekel tudi njegov pes, velikanska doga, prešla v slovensko mitologijo. Pozneje se je Zahovič popravil, priznal je tudi, da je provociral, in se opravičil: »Nikoli nisem govoril o njegovi narodnosti in družini, sem pa rekel, da lahko kupim njega in Šmarno goro. To ni bilo prav in žal mi je, da sem to storil.«
Deset let za tem sta Zahovič in Katanec zakopala bojno sekiro. V dokumentarnem filmu o živi nogometni legendi ZZ-ju z naslovom Pregnani mojster, ki je bil premierno predvajan kakopak v Mariboru in na katero so prišli le ožji Zahovičevi kompanjoni, blizu NK Maribor, se je prvi večji aplavz razlegel že med projekcijo, ko se je v njej prvič pojavil prav Srečko Katanec s stavki: »Zame je igral nor nogomet, bil je kiler« in »Kar se mene tiče, je pozabljeno«. Zdaj sta menda okej, Srečko hvali Maribor, v reprezentanco vabi njegove nogometaše, Zahovič pa je tudi tiho.
Nobena skrivnost ni, da glede trenerjev in njihovega delovanja pri Mariboru niti vleče prav Zahovič. O taktiki in sestavi igralskega kadra odloča on, sicer pa sedi tudi na klopi, kar pomeni, da morajo trenerji sprejeti njegovo igro. Zagrebčan Ante Čačić, ki ga je v Ljudski vrt po odhodu Darka Milaniča pripeljal ZZ, je hotel delati po svoje, kot zagrebški purger je bil vzvišen do igralcev, a sočasno neambiciozen ter plašen in dobil je nogo. Uradno tudi zato, ker je zašel v nesoglasje z nogometaši, a popolnoma jasno je, da je za tem stal lisjak Zlatko. Da je bil Čačić nedvomno in predvsem njegova napaka, se nikdar ni govorilo. Zakaj sta se razšla velika prijatelja iz igralskih časov pri Partizanu in slovenski reprezentanci Zahovič in Milanič (tudi ta ga je v Koreji podprl proti Katancu), ni jasno, prav tako ni pojasnjen nekajdnevni odhod Zahoviča z mesta športnega direktorja takoj po odhodu Primorca v graški Sturm. Zdaj je trener Ante Šimundža, ki je v enem letu v trenerskem smislu preskočil deset stopnic, a očitno tudi nima težav s sledenjem in poslušanjem šefa Ljudskega vrta.
Tudi pri prodaji igralcev si je ZZ zgradil fevd, po pravilih katerega se morajo ravnati vsi. Za neverjetne denarje za naše razmere je prodal vrsto igralcev, pri čemer je pri večini prestopov ključno vlogo odigral hišni menedžer Amir Ružnić. Toda za vse Zlatko vendarle ni zlat. Zadnji žrtvi brezobzirnega, a uspešnega fevdalca sta bila Dejan Mezga in Goran Cvijanovič. Oba sta dobila pri Mariboru nogo, ker nista bila pridna in poslušna. Prvi je odšel v Split k Hajduku, ki je slabše moštvo od Maribora, verjetno pa tudi plačuje manj, Primorec Cvijanovič pa se je zatekel na Reko k še enemu Mariborčanu, karakterno popolnoma drugačnemu od Zahoviča, a tudi silno uspešnemu Matjažu Keku. Je pa res, da Zahovič v Mariboru odloča o vsem, česar kljub izjemni priljubljenosti Keka na Kvarnerju in nasploh na Hrvaškem zanj ne moremo reči, le zelo dobro plačan in nadvse cenjen trener je.
Naveza Zahovič-Pavlin
Pomemben mož pri Mariboru je tudi Miran Pavlin, uradno svetovalec športnega direktorja. Nekdanji Zahovičev soigralec v reprezentanci je tudi njegov osebni prijatelj, ki mu je Mariborčan v življenju večkrat pomagal, tako in drugače, Gorenjec iz Britofa pri Kranju pa mu je to večkrat vrnil. Tako je po Zahovičevi zaslugi leta 2000 Pavlin iz povprečnega nemškega drugoligaša Karslruhe prestopil k portugalskemu velikanu Portu. Tam je v dveh letih malo igral, zato pa veliko zaslužil. Pavlin se je oddolžil tako, da je leta 2002, ko se je na svetovnem prvenstvu v daljni Južni Koreji naša (prva) nogometna pravljica končala z znamenitim sporom med Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovičem, slednjega stoodstotno podprl, bil eden glavnih igralcev v garderobi, ki se je razdelila na najmanj dva pola: nekaj jih je bilo za Zahota, malo več za Srečka, nekaj pa je bilo nevtralnih. Glavni Zahovičev podpornik, tudi v medijih, je bil nedvomno Pavlin. Ta je ZZ-ju pomagal tudi nekaj let po epskem razkolu v Koreji, leta 2008 je to bilo, ko bi skupaj s tedanjim trenerjem Maribora Milkom Djurovskim morala oba odstopiti, pa je odletel le Milko. Takrat se je Zaho pred razbesnelimi navijači, ki so noreli in vdrli v garderobo ter zahtevali odstop obeh, zaprl v svojo pisarno. Kasneje je prvi odstopil, drugi pa ne, vmes pa je pri desni politični liniji, pri tedanjem ministru za šport Milanu Zveru, za prijatelja uspešno posredoval Pavlin. Gorenjec sicer nikdar ni skrival, da njegovo srce bije za desne, kar zadeva zvitega Mariborčana, pa je ta mnogo bolj pragmatičen.
