Januarja 1950 je bila huda zima. Zemlja je bila pokrita s snegom, prav tako pot mimo kapele Kalvarije, speljana strmo v breg proti cerkvi svetega Jožefa v Celju. Ko je v službo prišel Ivo Cvetličič, socialni delavec, zaposlen v otroških jaslih, ki so imele prostor v veliki sivi hiši nasproti Kalvarije, je bila še tema. Pokrajina je bila ovita v tišino, zato se je ustavil, da bi prisluhnil, od kod prihaja nenavaden zvok. Kot bi cvilili mladi mački, je pomislil in stopil čez cesto v smeri cviljenja.
Dojenček na pragu kapele
V temi je na pragu prve božjepotne kapele naposled le zagledal majhno štruco, iz katere je prihajal čudni zvok. Približal se je in zagledal otroka. Dojenčka. Nemudoma ga je dvignil in z njim v naročju odhitel v stavbo, kjer so ga na toplem že čakali otroci, stari do treh let. Tako je svojo pripoved življenjske zgodbe, v kateri je glavna vloga pripadla Zlatku Kerčmarju, začel novinar in prireditelj narodno-zabavnih glasbenih večerov Tone Vrabl. In nadaljeval.
Po temeljitem pregledu je moral malček zaradi podhlajenosti v celjsko bolnišnico, kjer je ostal tri mesece in pol. Brez mame, ob skrbnem zdravstvenem osebju. Medtem so ugotovili, da je bil najdenček rojen 14. januarja v celjski porodnišnici, 21. januarja je bil krščen v cerkvi svetega Daniela v Celju, 23. januarja pa odložen na prag kapele. Kaj je vodilo mamo, da se je odločila za ta korak, je bila skrivnost. Kot je bila v začetku skrivnost tudi, kdo je mati. Ampak otrok je bil krščen kot Zlatko.
Šest okroglih jubilejev
Da so zvezde Zlatku tudi naklonjene, se je izkazalo vsaj še dvakrat. Ko se je zaradi poslovnih obveznosti zadnji hip odločil, da ne gre na izlet na Korziko z letalom, ki je potem strmoglavilo. Znova pa se je rodil še ob hudi prometni nesreči, ki jo je komaj preživel, napovedovali so mu tudi, da nikoli več ne bo hodil. Takrat se je zaobljubil, da bo, če bo lahko hodil, skrbel za Marijino cerkev v Petrovčah. Pozneje pa je ob hiši postavil tudi lepo kapelo s kipom lurške Marije.
Letos Zlatko, ki šteje 64 pomladi, praznuje kar šest okroglih jubilejev. Poleg 10. prireditve Naj pesem pove, kar čuti srce je tu še 10 let njihovega terceta Našli smo se, 10 let od blagoslova postavitve kapele, 20 let od prometne nesreče in 40 let, odkar se je prvič srečal z mamo, ki ga je šele pozneje poiskala, da mu je povedala, zakaj ga je kot dojenčka zapustila in pozneje tudi zatajila, prav toliko let pa je tudi, odkar je naredil vozniški izpit.
Pesem pove,
kar čuti srce
Na svoji domačiji v Petrovčah Zlatko Kerčmar tradicionalno prireja srečanje ljudskih pevcev in godcev s pomenljivim naslovom Naj pesem pove, kar čuti srce. Letos je bilo jubilejno deseto, že devetič pa so pripravili slikarsko razstavo likovnih del v zahvalo za podarjena življenja, saj je Zlatko kar trikrat ušel smrti. Likovnikom sta se z otroško risbo pridružila tudi Zlatkova vnuka Ana in Luka. Do zdaj je srečanje vodilo že več moderatorjev, od Jožice Ocvirk, Jolande Železnik in Polonce Marzelj do Toneta Vrabla, ki prireditev vodi zadnja leta.
