KAMNIK – Zagotovo bi težko, če sploh, našli otroka ali odraslega, ki ne pozna zlatih ribic. Svetlikajočih se bitij pod vodno gladino, ki imajo po kdo ve koliko stari legendi in pravljici moč, da zaslužnemu in vrednemu izpolnijo tri želje. A ribice iz naše zgodbe, četudi zlate, tokrat potrebujejo pomoč. Vsaj tako bi lahko rekli za manjšo jato, ki biva sredi Kamnika, natančneje na zemljišču v sklopu nekdaj uspešnega podjetja Kemijska industrija Kamnik (Kik), ki je, če odmislimo dve podjetji ali tri, ki tod obratujejo, kot dežela duhov. Zaraščene površine, propadajoči opuščeni objekti, gnijoča drva in ostanki dreves ali grmičevja, odpadki... Na obsežni površini, ki bi ji lahko rekli tudi mesto v mestu, nekoč pa je bila eno samo podjetje, je tudi majhen betonski bazen, po velikosti primerljiv z montažnimi in plastičnimi vrtnimi bazeni za otroke, ki je bil nekoč očitno za okras. V tem povsem neprimernem bivališču je ujeta jata zlatih ribic.
Čeprav večina ljudi bodisi brezbrižno hodi mimo bodisi sploh ne ve, da nedaleč stran životari ribja jata, je vendarle nekaj redkih posameznikov, ki menijo, da je treba zadevo rešiti. Prostovoljno hranjenje je sicer nujno, a obenem le prvi korak na poti. Ker prostovoljci kljub dobri volji pač nimajo potrebnih zmožnosti niti ne morejo sami reševati problema, so se na pomoč obrnili na Ribiško družino Bistrica Domžale, kjer zdaj iščejo morebitne interesente za posvojitev oranžno-rdečih plavalk. Kot rečeno, je za posvojitev potreben dovolj velik ribnik ali v skrajnem primeru akvarij. Oskrba zlatih ribic menda ni pretirano zahtevna ali draga, saj so ob primernih razmerah na splošno odporne in nezahtevne, zaželeno in potrebno pa je, da so v skupinah z vsaj nekaj primerki, saj so vajene živeti v jatah. Za jato treh odraslih zlatih ribic je, denimo, primeren 150- ali 200-litrski akvarij. Bo zgodba dobila srečen konec in bodo bitjeca našla nov dom, še preden pritisne zmrzal? |
Vodna puščava
Menda jih je med petdeset in šestdeset, vsaj po štetju občanke, ki se je v zvezi z njimi obrnila po pomoč na Slovenske novice. Nihče ne ve, od kod in kdaj so prišle ter kako so se znašle v zdajšnjem bivališču, je pa jasno, da jih je nekdo prinesel in spustil v okolje, zanje povsem neprimerno. Bazen je namreč premajhen, zaprt z vseh strani, brez dotoka in odtoka vode ter naravne hrane. Voda v njem je odvisna od padavin, seveda nima ne čistilnega filtra ne druge možnosti napajanja, poleg tega se lahko gladina – vode je trenutno pičlih 15 centimetrov, morala pa bi segati vsaj 60 centimetrov visoko – dvigne le do omejene višine. Stene zapuščenega in neoskrbovanega bazena so polne velikih razpok, zaradi sprotnega odtekanja pa voda ne more doseči zadostne višine.
Prava vodna puščava je tudi pod gladino. Petnajst centimetrov debela plast mulja in blata in prav tolikšna debelina vode. In to je vse. Nobene vodne rastline, nobene skale ali kamenja ali katerega drugega naravnega zavetja, kamor bi se ribe lahko umaknile in skrile. Slaba kakovost vode je zaradi prisotnosti velike količine presnovnih snovi največkrat eden glavnih vzrokov za obolenja, saj ni možnosti za sprotno in učinkovito odstranjevanje, tej nevarnosti pa so izpostavljene tudi te ribice. Imajo torej premajhen bivalni prostor ter veliko premalo vode, poleg tega so brez hrane in zato v celoti odvisne od dobre volje prostovoljnih hraniteljev. Teh ni niti toliko, kolikor je prstov na roki, a vendarle so začasna rešitev. Vsak dan pride kdo, ki jim natrosi nekaj hrane, da lahko preživijo. Poteza je lepa in pohvalna, a trajna rešitev zagotovo ni. Kot da ne živijo v dovolj neprimernih razmerah, je pred vrati še zima. In pri tako nizki gladini vode obstaja nevarnost, da ta v celoti zmrzne – od vrha do dna. Kaj to pomeni za ribice, najbrž ni težko uganiti.
Škodljive lepotičke
Marsikdo se ne zaveda in ne pomisli pravočasno, da je treba tudi zanje zagotoviti ustrezne razmere. Popolno neprimerne v našem primeru je mogoče pokazati že samo s tem, da je za pet bitij primeren ribnik s prostornino 400 litrov, ki mora biti tudi dovolj globok. Zlate ribice se prehranjujejo z brskanjem po substratu na dnu in s tem v vodi dvigujejo mulj, kar lahko močno poslabša njeno kakovost. Za zagotavljanje ustrezne kakovosti vode mora imeti ribnik dovolj zmogljiv filtrirni sistem. In to je nekaj povsem drugega, kot poznajo kamniške ribice. Čeprav gre za žalostni primer, je obenem tudi kot naročen, saj kaže, kako zelo neodgovorni so nekateri ljudje.
Vrsto let so v Sloveniji vse številnejši hišni ljubljenci, ki so precej drugačni od tako imenovanih klasičnih. Psi, mačke, sobne ptice so nekaj povsem drugega kot denimo eksotične živali, želve in podobno. Prinašanje živali in rastlin, ki niso avtohtone, za seboj potegne marsikaj. Tudi zlate ribice niso avtohtone, zato ne spadajo v slovensko naravo in jih je kot tujerodno vrsto prepovedano spuščati v okolje. V naravi, še posebno v izoliranih mlakah, namreč povzročijo veliko škodo domorodnim vrstam, predvsem dvoživkam, saj plenijo njihove ličinke. Poleg tega kot odrasle dosežejo velikost tudi od 15 do 20 centimetrov, ob primernih razmerah v ribniku celo več kot 30, ter doživijo starost tudi 20 let. Zato so primerne le za dovolj velike in ustrezno urejene ribnike ali v skrajnem primeru akvarije.
