SCHLADMING – Naše alpsko smučanje je zaslovelo že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v arenah smučarskega sveta nase silovito opozorila generacija Bojana Križaja, 1956. je prišel na svet, Jožeta Kuralta in malce mlajših Borisa Strela, Tomaža Cerkovnika, Jureta Franka, Tomaža Čižmana ter najmlajšega med njimi Roka Petroviča, rojenega 1966. Kakopak tudi Mateje Svet, še dve leti mlajše od Roka, pozneje prve slovenske svetovne prvakinje. Treh med njimi, Kuralta, Petroviča in Cerkovnika, ni več; že 1986. je Joža iz Sv. Duha pri Škofji Loki med vračanjem z neke tekme zletel s ceste pri Špitalu na avstrijskem Koroškem ter se ubil. 1993. je bilo za nepozabnega Roka usodno potapljanje pri Veli Luki na Korčuli, od koder je sicer vlekel družinske korenine po očetu Krešu, 2004. je Cerku med počitnikovanjem na Hvaru odpovedalo srce.
Tona v vodnjaku
Narava je pred nekaj leti vzela k sebi tudi Dušana Senčarja, ki je že 1972. kot kapetan jugoslovanske (po nacionalnosti stoodstotno slovenske) alpske reprezentance iz svojega Branika, kjer je bil predsednik, potegnil Toneta Vogrinca in ga postavil za šefa smučarskega sklada, istočasno je delal kot trener in zbiralec sredstev. 1975. je Križaj z osvojitvijo naslova evropskega mladinskega prvaka v slalomu napovedal boljše čase, Vogrinec pa je prvič izgubil stavo in se okopal v vodnjaku. Pozneje jih je izgubil še veliko, vse z velikim veseljem, iz njih pa je vedno znal narediti tudi medijski rompompom: tu je bil Tona tudi veliki mojster. Dokončen preboj na vrh se je zgodil 20. januarja 1980, ko je Križaj v Wengnu dosegel prvo slovensko zmago na tekmah svetovnega pokala. Toda na prireditvi najvišje ravni, svetovnem prvenstvu, so naši prišli do prvih kolajn najvišje vrednost– srebrne, ki jo je v slalomu osvojil Križaj, in bronaste, to je v veleslalomu že dan prej prejel Strel, šele 1982., prav v Schladmingu, kjer je prvenstvo tudi te dni.
Takrat je bil glavni trener alpincev že Filip Gartner, sicer Gorenjec iz Selške doline doma, pred tem prav tako branikovec. Če govorimo o tvorcih slovenskega smučarskega buma, moramo torej v vrstnem redu in časovnem zaporedju, kot so navedeni zgoraj, najprej pomisliti na velike može iz Maribora: Senčarja, Vogrinca in Gartnerja. Seveda pa še na mnogo drugih: Ljubljančana Jako Magušarja, ki je davno učil tekmovalno smučati tudi Vogrinca, kontroverznega gorenjskega trenerja in smučarskega strokovnjaka Janeza Šmitka, pokojnega Filipovega brata Aleša Gartnerja, Milana Bernika, ki je naredil Matejo Svet, in nešteto klubskih trenerjev v Ljubljani, Mariboru, na Jesenicah, v Tržiču, Škofji Loki, na Koroškem ...
Tina in Mateja se nista srečali
Danes po dobrih treh desetletjih superšampionka Tina Maze nadaljuje tam, kjer sta začela Bojan iz Tržiča in Boris iz Škofje Loke ter je nadaljevala Ljubljančanka Mateja Svet, žal pa pri strokovnem delu nimamo več ljudi kot nekoč ali pa ti služijo tujcem. Zanimivo, da se Tina še nikdar ni srečala z Matejo, ki sicer po končanem študiju dela kot delovna terapevtka na psihiatrični kliniki v Ljubljani in življenje posveča tudi najstniški 15-letni hčerki Tari, iz smučarskega sveta pa je popolnoma izginila.
V Schladmingu se je na svetovnem prvenstvu 1982., kot je pozneje v prijateljskih družbah vedel povedati novinarski specialist za alpsko smučanje, Delova legenda Jože Dekleva - Pepi, prvič v vsem sijaju in uradni uniformi kanadske reprezentance pojavil še en nekdanji branikovec, toda niti približno tako žlahten kot Senčar, Vogrinec in Gartner, podpovprečni tekmovalec, pozneje smučarski učitelj na Pohorju, šilerer se je tedaj reklo po smučarsko, Walter Wolf. Sin mariborskega Nemca in slovenske matere, reven kot cerkvena miš, je veliko let prej odšel od doma, menda je najprej učil smučati v Kitzbühelu, pozneje pa je šel čez lužo v Kanado. Na enih od olimpijskih iger, je prijateljem pripovedoval Pepi, živa smučarska enciklopedija, menda tistih 1964. v Innsbrucku, se je Walter prvič spet pojavil, Kanadčanom je nosil prtljago, vendar ni bil oblečen v njihova uradna oblačila, torej ga še niso vzeli čisto za svojega. No, v Schladmingu pa se je prvič videlo, da je njihov, očitno je dobil tudi pasport z javorjevim listom na platnicah. Z njim je bil vseskozi mladenič, o katerem ni nihče nič vedel. Če je bilo treba, je poprijel za Walterjeve torbe, mu pridržal stol ali odprl vrata ... To je bil Matjaž Tomlje, ki takrat še ni bil niti avtomobilski dirkač niti poslovnež.
Brez naših glasov Schladminga 1982 ne bi bilo
O začetkih, lepih in trpkih trenutkih našega tekmovalnega smučanja, lahko beremo tudi v imenitni in obsežni knjigi Bele arene, izšla je 1983., pod njo pa so se podpisali avtorji Bojan Križaj, Tone Vogrinec, Jože Dekleva in fotograf Egon Kaše. V knjigi najdemo tudi zanimive spomine Vogrinca na Schladming 1982:
»Takoj ko je Schladming kandidiral za prireditelja svetovnega prvenstva v alpskih disciplinah leta 1982, sem zaslutil, da nas prav tam čaka velik uspeh, zato ima jugoslovanska smučarska zveza veliko, če ne kar največ zaslug, da je Schladming sploh dobil organizacijo tega prvenstva.
Na kongresu mednarodne smučarske zveze leta 1979 v Nici je bil boj med kandidati tako ogorčen, da je odločal vsak glas, na koncu pa so odločili naši, ki so bili sprva sicer obljubljeni italijanskemu kandidatu Valtellini. Zakaj so se na pogovoru v Beogradu tako domenili, nisem nikoli doumel, saj sem ves čas menil, da je za nas Schladming veliko bolj primeren.
'Prvič je zelo blizu, zato lahko računamo na naše navijače, drugič smo v Schladmingu kot doma, saj smo tam že večkrat trenirali, zlasti pa smo veliko bolj navajeni na tamkajšnja smučišča kot na visokogorsko območje Valtelline,' sem na glas razmišljal.
Tik pred zadnjim glasovanjem, ko sta ostala v konkurenci samo še Valtellina in Schladming, je na našem glasovalnem listku – imeli smo tri glasove – že pisalo Valtellina.
Janezu Kocijančiču, ki je bil tudi v naši delegaciji, pa ni dalo miru. Še enkrat se je posvetoval z menoj, saj je bilo jasno, da bo odločal vsak glas. Ko sem mu še enkrat naštel vse razloge, se je z njimi povsem strinjal, prepričal še druga dva delegata, Žarka Ostojića in Sveto Dragovića, pa je na listek zapisal Schladming.
Čez 15 minut so bili rezultati glasovanja znani: Schladming je dobil 43, Valtellina pa 42 glasov. Natanko smo vedeli, da so odločili prav naši glasovi, ki smo jih v prejšnjih rundah dajali Italijanom. Razočarani zastopniki Valtelline se niso mogli načuditi, da so izgubili v zadnjem kolu. Čeprav je bilo glasovanje tajno, je eden izmed zastopnikov Valteline, nekdaj znani reprezentant Erwin Stricker, le nekako izvohal, kam so šli naši glasovi. Bilo mi je malce neprijetno, vendar me je popolnoma razumel, ko sem mu povedal, zakaj smo potegnili z Avstrijci.«
Tako Tone Vogrinec. Dodajmo: kdo ve, kaj bi bilo, če bi bilo SP 1982. v Valtellini ...