Zlata penina

»Nikar ne stavi, ker boš zanesljivo izgubil in drago plačal,« je zelo resno svetoval Metin mož. Bila je pozna večerna ura v eni od bohinjskih gostiln, kamor smo zavili na pivo nekateri štabovci pohoda Sto žensk na Triglav, da bi poplaknili grlo pred prvimi koraki proti vrhu najvišje slovenske gore, ki so se imeli zgoditi naslednje zgodnje jutro. To opozorilo je izrekel po tistem pivu, ki je pogovor že usmerilo v politične vode in je pisec teh vrstic ob takratnih razmerah domneval, da Slovenija v izdihljajih nekdanje Jugoslavije ne more iztržiti več od konfederacije, znana vedeževalka Meta Malus pa je bila prepričana, da bo Slovenija samostojna država.

»Sprejmeš stavo?« je vprašala Meta. »Tukaj so priče, kdor izgubi, plača zaboj zlate radgonske penine!«

Čeprav je Metin mož pravočasno opozoril, kaj je že dolgo Metina pijača, je bila stava sprejeta, v naslednjih mesecih pa je postalo jasno, kdo jo je izgubil. Rodile so se Slovenske novice, kjer je novinarsko delo nadaljevala večina tistih, ki smo bili tistega jesenskega večera udeleženci stave, dogovorjena sta bila kraj in čas izpolnitve stavne obveznosti, ob penini je bilo na kraju novičarskega dogajanja še marsikaj drugega in razprave so trajale – kdo bi le vedel do kdaj.

Nekaj dni pozneje sta se srečala Metin mož in tukaj podpisani luzer stave. »Moram se ti zahvaliti,« je dejal prvi, »ker si meni in najbrž še marsikomu drugemu prihranil kakšen cekin. Od tistega večera pod Rožnikom Meta ne more niti slišati o kakšni penini, kaj šele, da bi si jo zaželela.«

Le nekaj tednov po tem srečanju, 8. septembra 1991, je ob Aljaževem stolpu na vrhu Triglava prvič v zgodovini zadonela slovenska himna, ki jo je ob spremljavi 95 udeleženk prvega pohoda Sto žensk na Triglav pod zastavo Slovenskih novic zaigrala godba na pihala iz Gorij.

Čarovnica Meta, kot sem jo imenoval od tiste stave, je bila do konca svojih dni sodelavka Slovenskih novic, ki je z nasveti pomagala prenekateremu bralcu prebroditi kakšno duševno nadlogo.