Zla usoda vzela mladega Armina

VRTOVIN – »Se že vnaprej opravičujem in iskreno mi je žal.« Tudi fotograf, ki je po službeni dolžnosti pač svoje odslikal, se je počutil enako. Grozno. »Nikar se ne opravičujta,« naju je želela pomiriti Beti. Pa ji resnično ne bi bilo treba. Iz oči so ji silile solze. Vso noč ni spala, mati počenega srca. »Le zakaj si moral tako hitro, tako prehitro oditi?« ji je moralo gotovo rojiti po glavi. Zla usoda res ne izbira. Pograbi prvega, ki ji stoji na poti. Tokrat je pot usodi, le nekaj korakov od domačega doma, prekrižal 19-letni Armin Črnigoj iz Vrtovina. Tam pod Čavnom in Svetim Pavlom je zapihala ostra burja. Robinje so se sklonile.

»Vi ne veste, kako bi Armin užival,« je zajokala, ko se je zazrla v Dejanov veliki fotoaparat. Njen Armin je bil namreč naravnost zaljubljen v fotografijo, marljivi dijak 4. letnika srednje elektro in računalniške šole na TŠC Nova Gorica se je prav zaradi te strasti medtem tudi že vpisal na študij multimedije.

»Ravno smo mu kupili maturantsko obleko ...«

Tako odgovoren

Za žalujočo mizo sta sedla še Arminov oče Bogdan in njegova sestra, osmošolka Lana. Srce je bilo, a je bilo strto. Bolečina, ki so jo doživljali, je bila prehuda. Za vselej je odšel njihov Armin, mladenič tako intenzivnega življenja, s katerim je odšla tudi njegova prihodnost. Nihče ne bo mogel vedeti, kaj vse bi lahko dosegel, kam bi segel ta vrtovinški James Dean, kako blizu neba bi hodil. Bil je tudi radioamater pa modelar, »kolikokrat sem mu povedala, da si je naložil preveč stvari,« je dejala Beti. Armin je med drugim snemal tudi razne prireditve, ohceti, vselej rad pomagal drugim, o njegovi dobroti so nam pripovedovali tudi drugi sovaščani.

Kadar se je v domačem kraju zgodila kakšna slovesnost, so ga vselej povabili za povezovalca, za govornika.

Pisal je tudi pesmi, razmišljujoče haikuje.

Beti je v tistem na mizo položila zbirko z naslovom Spevi umetniških duš. V njej je v hipu našla tudi Arminove verze. »O, jej,« je globoko zavzdihnila. Bogdan je za hip zamižal. Lana zajokala.

Armin je bil marljiv človek, vedno dobre volje. »Tako pozitiven je bil. Z njim nismo nikdar imeli težav. Tudi alkohola se ni dotaknil,« je komajda izgovarjala Beti. Bil je tudi izjemno odgovorna oseba, za svoja leta, kot nam je zaupala, celo presenetljivo resen. S srčno izbranko Karin sta bila skupaj že vse od sedmega razreda, njena slika, ki mu jo je podarila za rojstni dan, zdaj sameva.

Armin je bil človek, ki je očitno predobro vedel, kaj bi storil s svojim življenjem, na ta svet vsekakor ni bil poslan, da bi zgolj čemel. Bil je aktiven, ponosen (tako kot je bil ponosen tudi na akreditacijo, s katero je s svojim fotoaparatom navdušeno hodil na reli dirke), da je dobil priložnost, priložnost živeti.

Zadnja večerja

Pravzaprav se mu je prav mudilo živeti! O tem je prepričana tudi njegova mamica. Očka, ki mu je uredil tudi študentsko delo na bencinski črpalki – če je imel Armin le kanček prostega časa, je šel tja delat, ne le med počitnicami –, pa je le nemo vrtel in vrtel Arminov kratki film. Tudi mali Lani je to prekleto sredo, ob treh popoldne, nepričakovano izhlapel njen najlepši zgled, ki ga je in ki ga bo kadar koli imela. »Nikoli ne bom pozabila njegovega optimističnega značaja, toliko volje, kot je je imel on, ni imel nihče.«

»Oh, po meni se Armin že ni vzel,« pa je v tistem zahlipala Beti. »Jaz sem bolj črnogleda. Oh, veste, kolikokrat mi je dejal: 'Mama, ne smeš biti taka, moraš biti pozitivna!'«

Tudi nazadnje, ko so bili skupaj. V nedeljo. Ko jih je Armin vse skupaj povabil na večerjo. Nadvse pozorno, za dan žena. »Rekel mi je, da me povabi, pa sem mu odvrnila, da se mi ne da preoblačiti,« se je s solzami spominjala. Lana jo je objela. »Mi je rekel: 'Mama, ne smeš biti taka, pojdi, gremo!« In so se zapeljali v Vipavo. Okusno je bilo. A bilo je zadnjič. »Ko smo prišli nazaj, se mi je samo nasmehnil: 'Ti je zdaj kaj žal, da smo šli?'«

»Neee, bilo je tako lepo,« mu je priznala.

Tudi mala Lana ni zmogla, da se v žalosti ne bi pridružila svoji mamici.

Ta kruta predčasnost

Tisto jutro ga niti ni imela priložnosti – še zadnjič – videti. Že prej je morala v šolo. Njuna mamica si prav nikoli, pa čeprav ne hodi v službo, ni dovolila, da ju ne bi pospremila, jima skuhala čaj in se poslovila. »Tudi tokrat sem mu rekla – adijo ...« Glas ji je od neskončne žalosti še enkrat več obmolknil.

In tako je bilo videti – zadnje slovo.

Armin pa se je ob vsem naštetem vpisal še na tečaj za vaditelja čolna. Predavanja so bila ta teden, v sredo, z začetkom ob petih popoldne. V Kopru. Zato se je Arminu še toliko bolj mudilo iz šole, kjer se je moral udeležiti še bralnega krožka. Hitel je, doma ga je že čakalo kosilo. Le vrgel bi ga vase in šel dalje. Tako je živel Armin.

S svojim cliem srebrne barve je letel kot puščica. Želel je dohiteti zamujene sekunde, jih tudi prehiteti? Imel je le še malo do doma. Pri odcepu cestišča za Gojače pa mu je pot prekrižala zla usoda v obliki Avrigovega potniškega avtobusa. Armin je v hitrem desnem ovinku, povrhu je še deževalo, zapeljal na nasprotni pas in ...

Marija Soban, mati znanega novinarja, je ravno obešala perilo na terasi, ko je za njenim hrbtom hudo počilo. Obrnila se je in videla povsem razmrcvarjenega clia. »Ne moreš verjeti! Tako močan udarec je bil, da je avtobus kar preložilo!« V avtobusu ni bil nihče poškodovan. Ugasnilo pa je mlado življenje. Arminovo. Ki je prehitel vse in ki je bil tudi tokrat, oh, predčasen.