LJUBLJANA – Filozof Slavoj Žižek je zvezda svetovnega kova. Mnogi ga obožujejo, nekateri pa sovražijo, pravijo pri hrvaškem Jutarnjem listu, kjer so ga pošteno izprašali. V soboto bo namreč nastopil v narodnem gledališču v Zagrebu.
Sladkorna bolezen in strah, kaj bo
Uvodoma je novinar opazil, da Žižek pije kokakolo. »Zelo jo imam rad. Vem, ne bi smel, ker imam sladkorno bolezen. Dobil sem jo, ker sem veliko grešil,« je pojasnil filozof.
Med drugim je priznal, da se boji, kakšen bo svet čez sto ali tisoč let. Kot pravi, je pesimist, težava pa je v tem, da smo vsi vključeni v dinamiko globalnega kapitalizma, ki gre v nekakšno avtoritarno smer, kjer obstaja nova oblika apartheida. Hollywood je to že spoznal – spomnite se filmskega fenomena Iger lakote, nadaljuje Žižek. Meni, da mislimo, da smo svobodni, ampak v resnici nismo, kar ga žalosti. Vse bolj smo namreč nadzorovani od obveščevalnih in varnostnih služb, skrbijo pa ga tudi ekološka vprašanja in nenadzorovan razvoj genetike. Ob tem je citiral tudi enega svojih prijateljev, ki je dejal, da je kapitalizem kot neka globalna kupola – smo znotraj nje in mislimo, da vidimo vse, česar ne želimo videti, pa ne vidimo.
Podobno je bilo pred prvo svetovno vojno
Živimo v nevarnem obdobju, pravi. Opaža namreč vzporednice s stanjem pred prvo svetovno vojno, ko je Velika Britanija začela slabeti, Nemčija pa je postajala vse močnejša. Danes se podobno dogaja z ZDA, pojavili pa sta se dve novi velesili: Kitajska in Rusija. »Pred stotimi leti je bil središče nesporazuma Balkan, danes je to Bližnji vzhod,« meni Žižek. Pravi, da previdnost ni dovolj, ampak se moramo zavedati, da gre Rusiji dobro – poleg nafte v Rusiji uspeva tudi obrambna industrija.
Silvestrovo z ženo v hotelu
Na vprašanje, kje je pričakal novo leto, je odvrnil: »To mi je skoraj nerodno povedati: s svojo ženo v hotelu.« Praznovala sta v Portorožu, čeprav sta redna gosta na Hvaru. V Portorožu je preživel zgodnje otroštvo, a vse, kar mu je ostalo v lepem spominu, so italijanska televizija in prepustnice, s katerimi so lahko hodili v Italijo.
In če še niste vedeli: za njegovo kariero je zaslužen – Tito. Oziroma njegovo pismo. Če tega pisma ne bi bilo, bi Žižek leta 1973 dobil službo na ljubljanski univerzi. »Če ne bi bilo pisma, bi bil danes neki neumen profesor v pokoju,« pravi, češ da je zaradi »komunističnega zatiranja« raje poiskal stike zunaj Slovenije in Jugoslavije. »Uspelo mi je. Ni to lepa ironija?« |
O svojih prepoznavnih kretnjah je povedal, da je to njegov ritual. Kretnje niso namerne, ampak jih imenuje tiki, izvaja pa jih, ker ga ves čas skrbi, ali se znoji. »Zato se dotikam nosu. Obtožili so me, da si v resnici s prsti brišem nos. No, ni res, tega ne počnem,« je povedal.
Spregovoril pa je tudi o politiki. »Potem ko je Tito umrl, je politika postala pravi posel,« meni. Politika ga sicer ni zanimala, saj bi se najbrž z vsemi skregal, strinjal pa bi se s položajem ministra za notranje zadeve ali šefa tajne policije, ker je to po njegovem herojsko. Uspešna država ima po njegovem mnenju trg in moč – kot je to v Singapurju, Južni Koreji ali Nemčiji, kjer imajo bolj ali manj uspešno gospodarstvo. »To je liberalni kapitalizem z zelo aktivno in dinamično državo,« pravi.
Športnik niti v sanjah
Zabavno pa je odgovoril tudi na vprašanje, ali je bil kdaj športnik. »Nikoli, niti v sanjah. Najbolj pa sovražim smučanje. Kakšna neumna ideja. Povzpneš se na vrh hriba. Zakaj? Zato, da se potem spustiš dol, na izhodiščno točko. Ni bolje ostati spodaj in brati dobro knjigo?«