Živo se spominjajo krikov smrti iz deroče Save

BLANCA – »Polje, kdo bo tebe ljubil, ko bom jaz v grobu spal,« je ob Savi zavela pesem boštanjskih pevcev. Ljudje, zbrani pred skulpturo Sonce se je zajokalo sevniškega umetnika Rudija Stoparja, so sklanjali glave. Z robčki so si otirali obraze. Solze, pomešane s potom. Dan je bil vroč, sparina je pritiskala in nekje za obzorjem je rahlo bobnelo. »Koprenasto ozračje je dihalo počasi, kot bi narava dvigovala težko breme,« bi rekel pesnik. Težko breme bolečine in spomina pa je leglo na ljudi, ki so se v tihem spoštovanju zbrali ob hidroelektrarni Blanca. Minila so štiri leta, odkar je z Zadnjim spustom po Savi iz življenja zdrsnilo 13 ljudi. Odšli so možje in žene, otroci in starši, sinovi in hčere, bratje in sestre. Za njimi so ostali možje in žene, otroci in starši, sinovi in hčere, bratje in sestre. In velika bolečina in nikoli odgovorjeno vprašanje, zakaj se je to moralo zgoditi.

Tihi poklon

Sorodniki, prijatelji, sodelavci, sokrajani so v skupinah in posamično pristopali do skulpture in polagali cvetje ter prižigali sveče. Oče in mama sta se skupaj z vnukinjo, ki je bila takrat, ko se je zgodila nesreča, še mladoletna, poklonila spominu svoje hčerke Vojke, ene od dveh sopotnic na čolnu, ki ju je pogoltnila Sava. Druga je bila Mateja. V vročini julijskega dne je njen mož stiskal k sebi punčko, ki še ni dopolnila pet let. To je bila njuna hčerka, ki se svoje mame ne bo mogla spominjati. Takrat, ko je za večno izginila v valovih Save, je bila še na porodniškem dopustu, a je kot vodja projekta glede hidroelektrarn na Savi kljub temu prihajala na delo na občini. Očka je deklico gladil po laseh, iz oči so mu kapljale solze, delal se je, da je to od vročine, da je zaradi sonca. Deklica ni razumela, saj je bila obkrožena z ljubeznijo očeta in starih staršev, ki jih je zvijala bolečina. Z mamo Ireno in babico se je do spomenika sprehodila kodrasta plavolasa deklica. Takrat ko je umrl njen oče Rudi, takratni podžupan občine, je bila stara devet mesecev. Tudi ona se ne bo spominjala svojega očeta in ji ne bo v oporo, ko bo iskala svojo pot v življenje. Deset mladoletnih otrok je ostalo brez staršev v največji nesreči, kar se jih je zgodilo v samostojni Sloveniji, v Zadnjem spustu po Savi, kot je plovbo po reki poimenoval organizator spusta, takratni sevniški župan Kristijan Janc, ki je prav tako umrl v nesreči. Zadnji spust po Savi je bil tako za nekatere res dobesedno zadnji.

Zadnji spust po Savi

V torek so minila štiri leta od tragične nesreče na jezu pri hidroelektrarni Blanca, ki je bila usodna za 13 udeležencev spusta s kanuji po reki Savi. Namen spusta je bil, da si tisti, ki so ustvarjali projekt hidroelektrarn, še zadnjič ogledajo Savo, preden jo ujamejo v pregrado HE. Pozneje tak spust ne bi bil več mogoč. Toda na gradbišču elektrarne so nekaj dni prej Savo že preusmerili čez prelivna polja, tako da bi morali veslači čolne prenesti iz vode, zaobiti jez in se vrniti v strugo. Toda dva čolna nista upoštevala teh navodil, nista upoštevala krikov direktorja elektrarn Bogdana Barbiča, ki je stal na mostu, naj za božjo voljo zaveslajo h kraju. Bilo je že prepozno. Čolna sta treščila čez jez, slišati je bilo glasne krike, ki so hitro potihnili, nato se je razlegalo le še bučanje vode. Udeleženci spusta na drugih čolnih so mislili, da gre za krike navdušenja, a bili so kriki smrti. »To je bil dan, ki je bil namenjen druženju in krepitvi prijateljstva med ljudmi, ki smo soustvarjali velik projekt izgradnje HE na Spodnji Savi, spremenil pa se je v dan groze, ki ga udeleženci spusta dnevno podoživljamo,« je ob obletnici dejal nekdanji krški župan Franci Bogovič.

Trinajst potnikov je omahnilo v smrt, rešila se je le županova žena Ana. Tudi drugi dve potnici, Vojko Alif in Matejo Konajzler, jim je uspelo izvleči iz vode, a so bile poškodbe prehude in nista preživeli. Minevale so najbolj dolge minute in ure, ko so sestavljali seznam tistih, ki so bili na čolnih, seznam tistih, ki jih ni, pa so jih videli na vkrcavanju, in kmalu je izginilo kakršno koli upanje, da je kdo preživel.

Boleči spomini

»Zdi se mi, da še slišim krike iz savskih valov,« se spominja novinar Goran Rovan. Bil je v zadnjem čolnu, gumijastem, in se je skupaj s snemalcem in gasilcem tudi spustil prek jezu, a na skrajnem levem robu. »Nočem razmišljati o tem, da bi lahko bil tudi jaz tam zraven,« pravi Goran, ki je pomagal reševati v nesreči. Na kraju dogodka je bil tudi Božidar Resnik: »Naš kanu se je že v Sevnici zaletel v savski most in se razletel. Silili so nas, naj gremo naprej z drugim, a nismo hoteli, dovolj je bilo, zato smo pot nadaljevali s kombijem.« In kot da ni bil brodolom, ko so morali izplavati iz Save, dovolj, se jim je na prizorišču na Blanci ponudil grozljiv prizor. »Pomagali smo, kakor smo vedeli in znali, klical sem reševalce, dajal umetno dihanje, a je bilo vse zaman,« se spominja Resnik, ki mu še danes glas zadrhti, ko se spominja grozljivega dogodka. »Nič manj nisem prizadet kot takrat, saj je šlo za ljudi, ki so mi bili blizu. Bojan Lipovšek, direktor sevniške komunale, me je učil tega posla, s Kristijanom Jancem sva bila sošolca v srednji šoli ...« Tragični dogodek je zaznamoval tudi zakonski par Drenek-Sotošek. Prijavila sta se za spust, nato pa je Breda obljubila hčeri, ki se je pripravljala na izpit, da bo ona prevzela vodenje lekarne in naj bi šel na spust le mož Franci. Ta je moral potem nujno v Laško in se zaradi prometne nesreče, ki se je zgodila tam, ni mogel pravočasno vrniti. Klical je ženo, naj gre ona namesto njega, on pa se bo pripeljal kar na Blanco in jo tam zamenjal. Ni šla in tako sta oba ostala živa in zdrava. »Očitno nama je bilo tako namenjeno,« pravi Breda.

Alešu Logarju pa je bilo očitno namenjena nemila usoda. »Bil je star 35 let, v najboljših letih, poln življenja, športnik. Ne morem razumeti,« je hudo očetu Viliju. »To je taka bolečina, da se ne da povedati, ne da se opisati, boli kot pred štirimi leti. Žalosten sem, jezen na elektrarne. Vsak teden prihajam sem, prihajam na grob, ampak vse je tako prazno, ko ga ni,« očeta premagajo solze. »Lejte, ne morem govoriti o tem, vprašajte me kaj drugega ...«