Te dni so po poligonu leškega in radovljiškega kinološkega društva tekali angleški in španski hrti ter pointerji. To niti ne bi bilo kaj posebnega, če vseh teh kužkov ne bi družila žalostna preteklost. Vsi ti kosmatinci, ki so se skotili v tujini, so svojčas bodisi tekmovali ali bili lovski psi. Po karieri so jih lastniki odvrgli kot smeti. Nekateri so končali v zavetiščih, druge so zanemarjene našli po kleteh, tretje so bivši lastniki zavrgli na zapuščena posestva, od koder so jih, komajda žive, rešili ljubitelji živali. In vsi ti kužki so v Slovenijo prišli prek društva za pomoč kužkom oziroma pointerjem, nad katerim vse od začetka, torej že šest let, bedita zakonca Žepič.
Ko je Kranjčanko Nino in njenega moža Damjana Žepiča, ki je bil svojčas vrhunski triatlonec, pred leti življenje poneslo v Italijo, sta začela spoznavati tudi žalostne pasje zgodbe, o katerih se je v sosednji državi že tedaj veliko govorilo. Kruta usoda številnih hrtov, ki so postali prepočasni in prestari za dirke, se ju je dotaknila tako globoko, da sta ustanovila Slovensko društvo za pomoč hrtom. Prek tega je pri nas nov dom našlo že 300 upokojenih tekmovalnih hrtov.
Nekaterim še iščejo dom
To društvo že več let opozarja, da samo v Veliki Britaniji in na Irskem tekaško kariero vsako leto konča približno 20.000 velikih angleških hrtov tekačev (greyhoundov). Po upokojitvi jih le četrtina dobi nov dom, preostale pa po podatkih društva »evtanazirajo na pasjih deponijah ali uporabijo pri preizkusih«. Podobna usoda vsako leto čaka tudi na tisoče španskih hrtov (galgov), ki jih na podeželju uporabljajo za lov na zajce: »Po lovski sezoni, ko so stari manj kot dve leti, jih lastniki zavržejo, ker jih ne potrebujejo več. Odpeljejo jih v mesto in jih prepustijo življenju na ulici, dokler od izčrpanosti in lakote ne poginejo. Vsako leto je ubitih več tisoč galgov.«
Žepičeva v Ivančni Gorici trenutno gostita deset upokojenih psov, ki bi jih sicer čakala najbolj kruta usoda. »Nekaj je najinih, nekaterim še iščeva nov dom. Tale lepotička, ki ji je ime Dolce, je bila v Španiji denimo pet let zaprta v kleti. Bila je stroj za rojevanje, nato so jo zavrgli,« pokaže Nina Žepič na kužko, ki se smuka naokoli.
»Prvi hrt, ki sva ga posvojila, je zdaj star enajst let. Prvi pointer, ki smo ga posvojili, je pri nas že tri leta. Našli so ga na zapuščenem posestvu, kamor so strpali 80 psov. Ti so se dobesedno jedli med seboj, in ko so jih našli, je bilo živih le še dvajset, vsi drugi so že poginili. Clemen je tedaj tehtal 14 kilogramov – normalno zdrav bi jih moral imeti dvakrat toliko.«
Skozi podobne usode je šlo več kot tristo angleških in španskih hrtov ter okoli 25 pointerjev, ki so prek društev za posvojitev že pripotovali v Slovenijo. Kot pravi Nina Žepič, so veseli vsakega ljubitelja živali – takšnega, ki bi psička posvojil, ali tistega, ki mu je pripravljen ponuditi zgolj začasen dom.
Kako posvojiti upokojenega hrta?
Kot pravi Nina Žepič, so sveži podatki o hrtih in pointerjih, ki trenutno čakajo na posvojitev, zbrani na spletnih straneh Slovenskega društva za pomoč hrtom. »Posvojitev stane 200 evrov, ta cena pa zajema tudi del stroškov oskrbe in prevoz psa v Slovenijo,« pove sogovornica, ki se je je ljubezen do kužkov dotaknila že v otroštvu. »Na počitnice smo hodili v Goriška brda. Tam sem prvič spoznala lovske pse, ki me spremljajo še danes,« pravi Kranjčanka, ki trenutno z družino in šopkom psov, od katerih nekateri še iščejo nov dom, živi v Ivančni Gorici.
