MARIBOR – Čas krutih medčloveških odnosov, v katerega smo že pošteno zdrsnili, načenja marsikoga po naši deželi; posameznik je prepuščen sebi, svoji volji do življenja ter iznajdljivosti. Brezposelnost ali bolezen lahko s težavami ugonobita željo posameznika po kakovostnem vsakdanu. In iz zgodbe 52-letne Cvetke Predikaka iz Maribora se zdi, da je tisto najpomembnejše vedno skrito v glavi in srcu; da človek zmore preživeti težke čase, če ima cilj.
Pozno rodila hčer, nato pa je šlo zdravje navzdol
Cvetka je nazadnje delala pred 13 leti, a vedno ni bilo tako slabo; v zlatih časih je bila samostojna podjetnica, a njena pot se je končala že pred veliko časa. »Pozno sem rodila hčer, nato pa je šlo moje zdravje navzdol, vedno na slabše,« pripoveduje: »Delodajalci me danes ne vzamejo več. Vas bomo poklicali, rečejo, pa iz tega ni nič.« Nato se začne naštevanje bolezni in jasno postane, čemu ni privlačna za delodajalce: že več let ima zaradi težav s hrbtenico omejitev dela, tegobe ji povzroča ščitnica, povrhu vsega preži kožni rak: »Ko sem dobila prvo blokado hrbtenice, sem ležala pol leta. Takrat se je ugotovila alergičnost na zdravila in zdaj hodim na testiranja na zdravila,« opiše del svojih življenjskih dejavnosti, ki jih ne pozna vsakdo.
In vsakdo nima enakih težav na tem svetu – Cvetka živi sama s 17-letno hčerjo. »Partnerja nimam, niti hči ga sploh ne pozna; ni je priznal,« pove. Žal ima tudi deklica težave z zdravjem – in to še od malih nog, ko so ugotovili prirojeno napako mehurja: »Dvakrat je bila na psihiatriji, nato pa so odkrili, da ima bolezensko stanje, povezano s sečili,« obrazloži hčerino breme. Dolga leta sta živeli s sorodniki, toda Cvetka je hčer želela vzgajati sama. »Bile so težave v osnovni šoli, pa ne z učenjem in uspehom. Hoteli so jo celo dati v zavod, pa nisem pristala.« Na svoje sta se odselili pred dvema letoma, ko je hči zaključevala osnovno šolo.
V težavnih časih je treba ohraniti pozitivno energijo
Od februarja bivata v občinskem stanovanju v mariborskem predelu Pobrežje, ki jima je bilo dodeljeno izredno; ko vstopimo iz modernega dvigala v na videz skladno urejeno stanovanje, nas preseneti z izvorom opreme: »Vse pohištvo so mi podarili prek interneta. Ljudje marsikaj zavržejo, jaz pa se znajdem,« razlaga Cvetka in pokaže sedežno garnituro, improvizirano iz več delov in z deskami vmes. Mobilni telefon na vrednostne kartice, špecerija iz trgovine z dobropisom dobrodelne organizacije, prijateljica ji je ravnokar prinesla nekaj krompirja.
»Ampak v hiši je bilo dražje,« pravi: »Samo za ogrevanje smo dali par sto evrov na mesec, česar si nisem mogla privoščiti in sem še zdaj dolžna za nazaj, ker tudi sorodniki nimajo denarja. Tako potem samo bredeš,« pravi. K sorodnikom sta se (vnovič) zatekli, ko je prejšnja stanodajalka povišala mesečno najemnino, ki si je nista mogli več privoščiti. Dobivata denarni dodatek in otroški dodatek, hči štipendijo, vsega skupaj 513 evrov na mesec. Pa še ti kdaj zamujajo – kot februarja, ko računalniški sistem socialne službe ni deloval. »Saj sem potem to dobila marca, ampak februar sva morali tudi preživeti. Kak mesec izvisiš in takrat se pač znajdeš.«
Od 513 evrov na mesec jih gre 200 ali več za položnice, izračuna, nato pa doda: »Plus življenje in hči v šoli.« Nedavno je dobila opomin pred tožbo in deložacijo zaradi neplačane položnice: »Moje življenje ima več padcev kot vzponov, ampak imam neko gonilno silo.« In ta gonilna sila je hči: »Če obupam, propadem. Jaz sem tista, ki mora hčer spraviti k poklicu. Tarnanje tu ne pomaga.« Pomagajo pomoč Karitasa, Rdečega križa, Zveze prijateljev mladine in drugih, ki so spoznali Cvetkino zgodbo in zgodbo njene hčere. Dveh žensk, ki se borita za obstoj in rast v betonski džungli. Ki jima pride prav vsakršna pomoč.
Se bodo zadeve lahko izboljšale?
Cvetko povprašamo, kako bi se lahko zadeve sploh izboljšale: »Gledam pozitivno in si rečem, da bo jutri boljše. Za zdaj sem zadovoljna, da imava hrano in streho; stremim pa k normalnemu življenju,« razloži želje ženska, ki zbira dokumentacijo za invalidsko upokojitev; ta bi ji nemara pritikala glede na njene tegobe. »Težave imam skozi, živim z bolečino, hodim k psihiatru,« pravi. A iz njenega suhega telesa sočasno izžareva energija, ko govori o hčeri. »Aktivna je na vseh področjih in to me drži pokonci,« je eden njenih stavkov ob slovesu.
In v tem, da starši živijo za nadaljevanje, ki bo nemara boljše od njihovega življenja, se lahko prepozna marsikdo, ki mu gre v življenju (bistveno) bolje od Cvetke.
